Mobilna verzija
Jure Bohorič
Jure Bohorič

Pozabljivi Kljukec

www.alesfevzer.com

Če Olimpija ne bi bila ugrabljena, bi se po Mandarićevem intervjuju v Financah že včeraj sestali vodilni možje kluba in lastnoročno iz uprave odnesli predsednika.

Postavili bi ga na ulico, nato pa vrata zaklenili in jih še dodatno podprli z recimo stolom ali napolnjeno omaro. Da se nikdar več ne bi vrnil. In če številni navijači Olimpije ne bi na dogajanje v sebi ljubem klubu kljub vsemu še vedno gledali skoz mavrična očala, bi tega predsednika pričakali na ulici, kjer bi ga dvignili na roke in ga odnesli daleč stran. Da se nikdar več ne bi vrnil. No, Milanu Mandariću se (žal!) ni treba bati, da bi se to zgodilo.

V Olimpiji se je pač obdal zgolj z ljudmi, ki brez oklevanja prikimajo vsaki njegovi besedi, vsaki njegovi bedariji. Prav tako so številni navijači Olimpije še vedno zaslepljeni s puhlicami, ki jih je ob svojem prihodu v Ljubljano iz rokava tresel kot kakšen politik pred volitvami. In ob tem držal fige v žepih. A k sreči je iz dneva v dan več takšnih, ki mu ne nasedajo več. Vedno več je takšnih, ki so ga spregledali.

In vedno več je takšnih, ki komaj čakajo, da bo odšel. In, če že ni pozabil tudi nanjo, uresničil vsaj to obljubo, ki jo je dal nedolgo tega. Večino ostalih pač ni. In prav zato bi morali biti v Kopru še kako previdni, preden sklenejo posel z njim. Posel s hudičem. Mandarić se hvalisa, češ da ga vabijo v Koper. Češ da v njem vidijo odrešenika, ki bo rešil tamkajšnji nogomet. No, da bi ga nekdo moral, je res.

Toda ne verjamem, da ga lahko on, ki se celo tako brez sramu vpleta v politiko in nagovarja volivce, koga naj volijo in koga ne. Zares bizarno in z vidika Olimpije povsem nedopustno je, da se Mandarić takole javno ponuja Kopru in govori, kako bi lahko tja odšel že naslednje leto. Ob tem pa pozablja, da klub že ima! Si predstavljate, da bi se oglasil predsednik Juventusa in v intervjuju za La Repubblico razpredal o tem, kako razmišlja o selitvi v Milano, ker čuti, da mora spraviti v red Inter. Naslednji dan bi ga odnesli iz njegovega kluba.

No, pa saj Mandarić na veliko pozablja, še najraje na obljube, ki jih da. Ko je prišel v Ljubljano, je recimo – citiram – dejal: »Najbolj me moti, da še vedno nimamo svojega doma ... Ne bom se sprijaznil, dokler ne bomo imeli svojega doma, svojega centra.« Januarja bosta mimo dve leti, kar je postregel s temi besedami. Dom Olimpije pa že stoji, kajne? Ne veste?! Si ga še niste ogledali? Uh, remek delo. Mojstrovina. Popoln presežek.

No, ne vem le, zakaj se otroci Olimpije, ki jih ima menda tako zelo rad, še vedno preoblačijo v neogrevanem in s plesnijo ter smradom prepojenem kontejnerju. In zakaj morajo v enem tednu trenirati na kar treh različnih lokacijah. In zakaj člani še vedno vedrijo pod šišenskim soncem. V družbi atletov, rekreacijskih teniških igralcev in šolarjev na športnem dnevu. Hja, očitno pa dom vendarle še ni bil zgrajen. Ah, saj bo, saj bo zelo kmalu, kajne, gospod Mandarić? Ali pa je že pozabil na to obljubo?

Kot je recimo javnost pozabil obvestiti, da je vnovič zamenjal direktorja. In kot je »pozabil« izplačati Ranka Stojića, ko ga je drugič odpustil. Ali ko je pozabil, da mora nogometni klub na priprave odpeljati tudi opremo. Pa so si, ker nekdo ni želel plačati dodatnega računa, nogometaši na letališču morali le-to tlačiti v svojo prtljago. In še bi lahko našteval. Uh, v nedogled. O tem našem »pozabljivčku«. Čisto pravem pozabljivem Kljukcu. Ki pljuva vse povprek in po vseh, v ogledalo pa se le redkokdaj pogleda.

Značke: mandarić , olimpija