Še več, Izet Rastoder naj bi že sprejel ponudbo Sturma, kluba naj bi se že dogovorila o prestopu za 900 tisoč evrov, nadarjeni napadalec je menda že celo podpisal predpogodbo. Novica je kakopak prišla tudi do tistih, ki le redko najdejo v čem vsaj kaj pozitivnega. Večne godrnjače v tem primeru moti pravzaprav vse: ime kluba, h kateremu naj bi se preselil Šporar, liga, v kateri tekmuje, višina odškodnine, ki naj bi jo Olimpija prejela, in ne nazadnje tudi to, da ga bodo zmaji sploh prodali.
No, slednje je vendarle logično, Šporar je prerasel slovensko ligo. Pa je logično tudi vse ostalo? Rekel bi, da. Oziroma povedal bom drugače: morda bi Olimpija s svojim udarnim prodajnim artiklom lahko zaslužila kakšen evro več, morda bi ga lahko prodala tudi v odmevnejšo ligo. Toda zdaj so nas izkušnje iz preteklosti že naučile, da je v primeru selitve nogometašev iz slovenske lige na tuje tisto, kar se sprva zdi malo, v resnici precej več. Kar se zdi veliko, pa je po navadi zgolj v bleščeči papir zavita prazna škatla.
Zavrtimo čas malce nazaj in osvetlimo zgodbi dveh napadalcev, ki sta bila v preteklosti nekaj podobnega, kot je danes Šporar. Etien Velikonja in Robert Berić sta pred nekaj leti veljala za nogometaša, s katerima bo Maribor dobro zaslužil. In dejansko ni dobil malo. Skupaj kar tri milijone evrov. Velikonja je prinesel dva, Berić enega. Glede medijske odmevnosti pa ni bilo nobenega dvoma: Velikonja je s selitvijo v elitno angleško premier ligo dvignil nemalo prahu, vladala je skorajda evforija, Berićeva selitev v bližnji Gradec je bila bolj ali manj zgolj še ena od številnih novic o prestopih nogometašev.
Pa danes? Kje sta nogometaša danes? Za Velikonjo se je na prvi pogled sanjski prestop spremenil v pravo nočno moro, tri leta pozneje se šele na posodi v Belgiji pri Liersu počasi postavlja nazaj na noge. Berić je medtem Sturm prerasel v enem letu in je zdaj v dresu kultnega Rapida drugi strelec avstrijske lige s kar 20 doseženimi zadetki ter na pragu naslednjega koraka naprej v karieri. Drži, Velikonja je v tem času zagotovo zaslužil precej več kot Berić, toda v nogometnem smislu je bila njegova izbira občutno slabša. Kaj je torej dejansko bolje? In ali je Šporarjeva napovedana selitev k našim severnim sosedom res tako zelo slaba odločitev? V mojih očeh ne. Mislim, da se Šporar ne bi mogel odločiti bolje. Selitev v Avstrijo mu bo omogočala lažji preskok v povsem drugačen svet nogometnega profesionalizma, prav tako bo prišel v ligo, ki po kvaliteti ni občutno boljša od slovenske; če sploh je.
Nogometaš, ki je bil nedolgo tega tudi standardni reprezentant (njegovo ime naj raje ostane skrivnost …), je nekoč izjavil, da ni pomembno, kje igraš in kaj narediš v svoji nogometni karieri, ampak šteje le to, koliko si zaslužil. Danes se domov že res lahko vrača z BMW-jem, audijem, morda celo porschejem, toda kot igralec je že zdavnaj pogorel. Zdaj se podi po nekih zakotnih in razritih njivah daleč stran od dresa z državnim grbom, daleč stran od naslovnic največjih medijev; s katerimi se je, roko na srce, nekoč že spogledoval. Zato se ne morem strinjati z njim. Kdor denar postavi pred športne ambicije, bo morda lep čas dobro živel, toda prepričan sem, da bo prej ali slej prišel trenutek, ko mu bo postalo jasno, da je storil napako. Ker je želel čez noč osvojiti ves svet. Namesto da bi šel naprej počasi, a z odločnimi in predvsem zanesljivimi koraki. Pa saj vem, da je težko. Ker je mamljivo, ker je težko reči ne nečemu, kar se blešči in sveti že na daleč. Le kdo bi lahko ostal ravnodušen in preudaren ob odprti skrinji s suhim zlatom? Ampak tudi to je nekaj, kar dela razliko, nekaj, kar deli nogometaše na uspešne in neuspešne.
Morda bo nekoč drugače. Morda bodo čez čas v Sloveniji vzgojeni nogometaši že takoj pripravljeni za igranje v Španiji, Angliji, Nemčiji, Italiji. A v tem trenutku je že tako, da še niso. Zdaj so le redki primeri, ki kot izjema potrjujejo zgoraj zapisano. Zato pozdravljam odločitev, če bo Andraž Šporar iz Olimpije res odšel v Gradec. Ker bi bilo vse drugo v danem trenutku preprosto prevelik korak naprej. Prevelik in bržčas v marsičem tudi poguben.
