Mobilna verzija
Lucijan Pejčič
Lucijan Pejčič

Ko namišljeni svet sreča resničnega

Grega Wernig

Sem idealist. Morda utopist. Pravzaprav sem nepopravljivi optimist.

Tudi sicer, v športu pa še posebej. Sem tisti, ki po ponavljajočih se neuspehih vedno znova pričakuje uspeh. Sem tisti, ki se v tem pogledu iz preteklosti ničesar ne nauči. Sem skratka tisti, ki od slovenskega športa stalno pričakuje več in bolje, kot je realno pričakovati.

Če bi jaz vodil klub, če bi bdel nad tekmovalcem v individualnem športu ali če bi bil na čelu zveze, bi začrtal najvišje mogoče cilje. Takšne, ki dvignejo letvico hotenja, naboja, volje in motiva visoko v nebo ter iz športnika izvlečejo maksimum. Ampak, kot že rečeno, sem idealist. Morda utopist. Nepopravljivi optimist.

V mojem namišljenem in nikoli ali redko uresničenem svetu je slovenska nogometna reprezentanca stalna udeleženka velikih tekmovanj. Včasih se celo uvrsti v izločilne boje. Veliki hokejski derbi med Olimpijo in Jesenicami je še vedno takšen, kot je bil pred dvajsetimi leti – Tivoli in Podmežakla pokata po šivih, vstopnice za finalno serijo pa ljudje grabijo kot vroče žemljice.

Nogometno prvenstvo je izenačeno in napeto do zadnjega kroga, ko se med seboj pomerita večna tekmeca in pred razprodanim avditorijem pričarata sliko, ki se kot požar širi po svetovnem spletu. Najbolj nadarjeni nogometaši iz slovenske lige – tako kot hrvaški ali srbski vrstniki – za velike vsote denarja odhajajo v najvišji razred evropskega klubskega nogometa. In slovenska košarkarska reprezentanca je seveda članica elite, spoštovana in strah vzbujajoča ekipa, ki tekmecem iz prvenstva v prvenstvo pred nosom odnaša kolajne. Saj veste, sem idealist. Morda utopist. Nepopravljivi optimist.

V mojem namišljenem in nikoli ali redko uresničenem svetu nihče nikoli ne odpove nastopa za reprezentanco. Na mojem namišljenem in nikoli uresničenem reprezentančnem seznamu so vselej vsi najboljši igralci, "creme de la creme" slovenskega športa. In to vsakič znova, pred vsakim velikim tekmovanjem povsem enako, brez oziranja v preteklost.

Nisem nevednež in globoko v sebi dobro vem, da uspešnost ekipe nikoli še ni bila in bržčas tudi nikoli ne bo odvisna od kopičenja vrhunskih posameznikov, ki so vsak zase "par excellence", ampak zmogljivost takšnega super seznama me navdušuje in mi daje dovolj trdno podlago za napenjanje mišic, krepitev samozavesti in pričakovanje odličnosti. Optimizem. Ideal. Utopija.

Del mojega namišljenega sveta je bil že večkrat tudi košarkar Beno Udrih, čeprav me je s svojo muhavostjo in brezbrižnostjo – tako kot večino vas – jezil do onemoglosti. Preizkušal je meje moje strpnosti in se požvižgal na nacionalno zavest. To je počel tako prepričljivo, da se je celo sprehajal po meji ošabnosti. Pa vendar si ne morem kaj, da meni idealistu, morda utopistu, predvsem pa nepopravljivemu optimistu ne bi dobro delo, ker se je fant spet znašel na seznamu kandidatov za reprezentančni nastop.

Mnogi mu niso odpustili in mu nikoli ne bodo, zato skoraj gotovo ne bo deležen stoodstotne podpore, soočiti se bo moral z marsikatero pikro pripombo, morda bo tu ali tam s tribune zaslišal glasen žvižg ali navzdol obrnjen palec. Njegova trdnost bo na preizkušnji že v pripravljalnem obdobju, ko bo moral ničkolikokrat odgovarjati na ista vprašanja, spoprijeti se bo moral z novinarskim vrtanjem v dogodke iz preteklosti.

Če bo uspešno prehodil vso s trnjem posuto pot, se bo na prvenstvo podal z dvignjeno glavo, zagrebški parket pa bo zanj zaključni izpit – preizkušnja, ki ga bo oprala vse nesnage ali ga na drugi strani potopila. Glede na njegovo večkrat izpostavljeno stališče, češ da je pripravljen zagrabiti za vajeti, če bodo prav zares le v njegovih rokah, se ne bo branil vodilne vloge. Ali v enbeajevskem paru z Goranom Dragićem ali pa brez njegove pomoči, sploh ni pomembno. V povsem prenovljeni izbrani vrsti bo v vsakem primeru moral prevzeti odgovornost. Moral bo preiti od besed k dejanjem.

Slišim, da se je Beno v osebnostnem pogledu spremenil. Da ni več samozadosten, samovšečen in ignorantski. Da je danes manj "Američan", kot je bil pred nekaj leti. Takrat ga je težko prepoznal tudi brat Samo. Slišim, da mu je žal in da sta s selektorjem pravila igre postavila povsem na novo. Slišim in upam, ker takšen sem jaz idealist, morda utopist, predvsem pa nepopravljivi optimist, da bomo letos poleti spoznali Bena Udriha, kakršnega smo želeli poznati v vseh teh letih. Pa žal takšen ni bil nikoli do zdaj, zato se je marsikomu priskutil.

Želim verjeti in pozdravljam, da med košarkarjem Memphisa in vodstvom zveze ne bo zadržanega odnosa, ki bi kazil reprezentančno zgodbo. Želim verjeti in pozdravljam, da zamer ni in da bomo Slovenci stopili skupaj, da bomo presegli dogodke iz preteklosti in da bo Zdovčeva četa septembra v Zagrebu pred več tisoč slovenskimi navijači zablestela v polnem sijaju. Želim verjeti, da bo Beno zanesljivo in samozavestno vihtel dirigentsko palico, uspešno gradil slovensko igro ter ohranjal mirno kri in preudarnost v tesnih končnicah, ki so že ves čas rakova rana slovenske reprezentance.

Ne oziram se nazaj, zato pozdravljam vrnitev Bena Udriha v reprezentanco. Sem pač idealist, morda utopist in predvsem nepopravljivi optimist.