Mobilna verzija
Jure Bohorič
Jure Bohorič

Andraž Šporar, kot ga še NI BILO: O petju, ljubezni do Olimpije, Mariboru, objavah na spletu, zameri in še in še!

Grega Wernig

Bila je sobota. Martinova. Ali bolje rečeno: sobota za derbi. Prvi derbi med Olimpijo in Mariborom. Megla se še ni dobro dvignila nad Ljubljano, ko smo si že segli v roke. Prvič po dolgem času. A brez mrkih pogledov. Raje z nasmeški na obrazih. To je bil pač intervju za pomiritev. Intervju za razčiščevanje. In smo spregovorili o vsem. Brez zavor, brez zadržkov. Tudi o petju. Na derbiju. Tistem derbiju. Saj veste, ko je Andraž Šporar prijel za mikrofon in je zadonelo: »Dvignimo roke gor ...« Nekaj ur kasneje je bil spet v Stožicah. »Ampak tokrat ne bom pel!« se je nasmejal. Nato smo prižgali diktafon in začelo se je.

Andraž, pozdravljeni. Lahko bi vam rekli celo: dobrodošli! Na straneh našega časnika, prvič v takšni obliki. Povejte, zakaj ste molčali in zakaj ste se zdaj odločili spregovoriti?
Napočil je pravi trenutek za to, da pojasnim in razjasnim nekatere stvari. Vsekakor se zavedam, da ste pomemben del slovenskega nogometa, saj ste ne nazadnje edini športni časnik pri nas.

Ste nam tako zelo zamerili, ker smo takrat po tistem derbiju, na katerem ste predstavili tudi svoje pevske sposobnosti, odločno poudarili, da takšno vedenje profesionalnega nogometaša preprosto ni primerno?
Če verjamete ali ne, tega vam niti nisem tako zameril. Dejansko mi je bilo povsem logično, da boste o tem napisali članek. Sem vam pa zameril nekaj drugega.

Res? Kaj pa?
Zameril sem vam, ker ste v času, ko sem bil še pri Olimpiji oziroma sem bil tik pred prestopom k Baslu, med drugim zapisali, da poškodbo hlinim in da v resnici nisem poškodovan. To ni bilo res – na koncu se je dejansko izkazalo, kako zelo ni bilo res. Veste, takrat sem igral ob pomoči injekcije, zato se mi tudi ni zdelo pošteno, da ste o meni pisali na takšen način. Potem sem moral celo na operacijo, počival sem kar šest mesecev. Skratka, nabralo se je kar nekaj stvari, zato sem se preprosto odločil, da za vaš časnik ne bom govoril.

Toda zdaj lahko razčistimo vse, kajne?
Da. Zato smo tukaj …

So pri Baslu tedaj vedeli za vaše težave? Ali so kupili mačka v žaklju, če se lahko tako izrazimo?
Vedeli so, ker se je vse skupaj vleklo že nekaj časa. Morda so bile težave tudi posledica ene od prejšnjih poškodb, saj naj bi bila tetiva narobe zaraščena. Zdravniki sicer pravijo, da ne vedo, zakaj mi je potem počila. Ampak za moje težave so vedeli vsi, saj sem tisto sezono veliko tekem odigral ob pomoči injekcije. Le nihče ni vedel, da bo tako hudo. Kar zadeva Basel, pred prestopom nisem opravil pregleda z magnetno resonanco, a četudi bi ga, ta ne bi pokazal nič nenavadnega. Takrat sem imel tetivo že vneto, tekočina jo je že zalila, zato niti magnetna resonanca ne bi razkrila, kaj se pripravlja. V bistvu niti sam nisem ne vedel ne čutil, da je nekaj tako hudo narobe.

In potem ste, ko ste okrevali po poškodbi, odšli na tisti famozni derbi … Vam je danes žal, da ste zapeli tisto, recimo ji sporno, navijaško pesem?
Poglejte, rojen sem v Ljubljani, prihajam iz Šiške. Dejansko ljubim Olimpijo. Že od nekdaj. To vedo vsi. Za Maribor nikoli ne bom zaigral. Tudi to vedo vsi. Da, bila je provokacija. Res je. Ampak po drugi strani je Marcos Tavares hodil po šalu Olimpije, pa mu tega nihče ne očita kdo ve kako. Ne, res se mi ne zdi, da sem pretiraval, pretiravanje je bilo zgolj poročanje vašega medija. V Švici zaradi tega nisem imel niti najmanjših težav, tudi v Sloveniji ne. Da še danes govorimo o tem, je predvsem zasluga vašega medija. Drži, moje dejanje je bilo drzno, ampak meni se res ni zdelo, da bi pretiraval. Derbi je tedaj pač dobil še malce drugačen naboj.

RAJE SEM BREZ KLUBA, KOT DA BI IGRAL ZA MARIBOR
No, navijači Maribora se s tem ne bi povsem strinjali. Zanje je bilo to nekaj res pretiranega, nekaj, kar so vam – to se vidi še danes – zelo zamerili. Ste to občutili tudi na lastni koži?
Kot sem že dejal, zaradi tega nikjer nisem imel ne vem kakšnih težav. No, seveda sem dobil nekaj sporočil … Takšnih in drugačnih. Ampak dobival sem jih že prej. Še preden sem karkoli zapel (smeh).

Ste si pa, jasno, s tem za vse večne čase zaprli vrata v mariborski nogometni klub.
Ah, s tem se res ne obremenjujem. Raje sem brez kluba in treniram z brezposelnimi nogometaši pri Spinsu, kot pa da bi podpisal za Maribor.

Mar ni res, da ste v kriznih časih Olimpije dobili celo ponudbo iz Ljudskega vrta?
...

CELOTEN INTERVJU Z ANDRAŽEM ŠPORARJEM SI LAHKO PREBERETE SAMO V TORKOVI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JE NA VOLJO TUDI NA TRAFIKA24.SI!

Značke: šporar , intervju