Ko so po zadnjem sodnikovem žvižgu Radeta Obrenovića navijači vijoličastih stekli na zelenico Fazanerije, so najprej stekli do Radovana Karanovića. Stratega, ki je prišel v klub skozi stranska vrata, o katerem so številni dvomili, kar nekaj je bilo takšnih, ki so se športnemu direktorju Maribora Marku Šulerju smejali zaradi poteze, ki jo je povlekel. Žuti, kot ga kličejo v mestu ob Dravi, je bil sprejet z obilico skepticizma. Na koncu je bil tisti, ki se je zadnji smejal. In užival kot še nikdar v svojem življenju. Privrženci Maribora so ga nosili po rokah, skupaj z njimi je pel številne zimzelene mariborske napeve.
"Priznam, bil sem pod stresom. Boril sem se zase. Sami veste, kaj vse se je pisalo. Moral sem preživeti vse to. Na vso srečo se me zaradi moje življenjske šole, zaradi vseh izkušenj, ki jih imam, vse to ni dotaknilo. Lahko rečem, da je ta lovorika nagrada za vse tisto, v kar sem verjel," je razlagal globoko ganjeni Karanović.
"Moje delo prej, 11 let v nogometni šoli. Kako sem se socializiral v klubu ali na splošno v mestu Maribor … Enostavno, ta lovorika je epilog vsega tega. Maribor je moja največja ljubezen. Klub in mesto. Morda to malce smešno zveni, ker nisem rojen v Mariboru, a sprejel sem ga za svojega. In danes sem najbolj srečen človek na svetu," je s solznimi očmi govoril novopečeni prvak Slovenije.
