Pred dnevi je napisal čustveno pismo osemletnemu sebi, v katerem je na svoj način in skozi svoje oči popisal to izjemno popotovanje, ki ga je pripeljalo med največje nogometaše vseh časov. Iskreno, intimno, čustveno, dodatne besede niso potrebne, in tako pismo, objavljeno na The Players Tribune, v nadaljevanju prenašamo v celoti. Brez spremnega in brez veznega teksta, saj, resnici na ljubo, tokrat resnično nista potrebna.
Dragi osemletni Ronaldinho, jutri, ko se boš po nogometu vrnil domov, bo tam polno ljudi. V kuhinji bodo tvoji strici, družinski prijatelji, pa tudi nekateri ljudje, ki jih ne boš poznal.
Najprej boš pomislil, da si le zamudil na zabavo. Da so vsi tam zato, da bi proslavili osemnajsti rojstni dan tvojega brata Roberta.
Po navadi, ko prideš z nogometa domov, se mama smeji in šali. Toda tokrat bo jokala.
In potem boš videl Roberta. Objel te bo in odpeljal v kopalnico, da bosta lahko sama. Takrat ti bo rekel nekaj, česar ne boš razumel. »Zgodila se je nesreča. Očeta ni več. Umrl je.«
Zate to ne bo imelo smisla. Kaj to pomeni? Kdaj se vrača? Kako očeta ni več? Oče je bil tisti, ki te je naučil, da nogomet igraš in dojemaš kreativno, da igraš svobodno, da se le IGRAŠ z žogo. Vate je verjel bolj kot kdorkoli. Ko je Roberto preteklo leto začel igrati za člansko ekipo Gremia, je oče vsem govoril: »Roberto je dober, toda boste videli njegovega mlajšega brata.«
Oče je bil superjunak. Tako zelo je oboževal nogomet, da je poleg službe v ladjedelnici čez vikend delal kot varnostnik na stadionu Gremia. Kako ga zdaj kar naenkrat ne boš nikoli več videl? Ne boš razumel, kaj ti Roberto govori.
Ne boš takoj občutil žalosti. To bo prišlo kasneje. Nekaj let kasneje boš sprejel, da se oče ne bo več vrnil na zemljo. Toda želim, da razumeš, da bo vedno, ko boš imel žogo v nogah, oče s tabo.
Ko imaš žogo v nogah, si svoboden. Srečen si. Skoraj slišiš glasbo. Zaradi tega občutka boš želel deliti srečo z drugimi.
Srečen si, ker imaš Roberta. Čeprav je deset let starejši in že igra za Gremio, ti bo vedno stal ob strani. Ne bo ti le brat, postal ti bo kot oče. In še več od tega, on bo tvoj junak.
Želel boš igrati kot on, želel boš biti kot on. Vsako jutro, ko se boš odpravil v Gremio – igral boš za mladinsko ekipo, medtem ko bo Roberto igral za člansko –, boš lahko vstopil v slačilnico skupaj s svojim velikim bratom, nogometno zvezdo. In vsak večer, ko boš legel v posteljo, boš pomislil: 'Lahko si delim sobo s svojim idolom.'
Na steni spalnice, ki si jo delita, ni posterjev, je le majhen televizor. A tako ali tako ne bosta imela časa, da bi skupaj gledala tekme. Ko ne potuje na tekme, gresta ven, da igrata nogomet. Ko boš živel v Porto Alegreu, boš obkrožen z drogami, uličnimi tolpami in podobnim. Težko bo, toda vse dokler boš igral nogomet – na ulici, v parku, s psom – se boš počutil varnega.
Igral boš z Robertom. Igral boš z drugimi otroki in v parku s starejšimi fanti. A prej ko slej se bodo vsi utrudili, ti pa boš želel še igrati. Zato vedno poskrbi, da boš s seboj vzel psa. Bombom, greva. Bombom je mešanec in pravi brazilski pes, saj obožuje nogomet. Na njem boš pilil preigravanja in veščine, morda bo postal celo prva žrtev »Elasica«. Leta kasneje, ko boš igral v Evropi, te bodo nekateri branilci spominjali na Bomboma.
Tvoje otroštvo bo precej drugačno. Ko boš star 13, bodo ljudje začeli govoriti o tebi. Govorili bodo o tvojih veščinah in tem, kaj vse si sposoben storiti z žogo. Takrat bo nogomet zate še vedno le igra. Toda leta 1994, ko boš star 14 let, ti bo svetovno prvenstvo pokazalo, da je nogomet več kot le preprosta igra.
Sedemnajsti julij 1994 je bil dan, ki ga pomni vsak Brazilec. Na ta dan boš z mladinsko ekipo Gremia potoval na tekmo v Belo Horizonte. Na televiziji je finale SP, Brazilija proti Italiji. Da, tako je, canarinho (kanarčki, op. p.) bodo po 24 letih znova v finalu. Celotna država se bo ustavila.
Vsepovsod po Belo Horizonteju bodo visele brazilske zastave. Tistega dne ne bo nobenih drugih barv razen zelene in rumene. Prav v vsakem kotičku mesta bodo gledali tekmo in povsod bo polno ljudi.
Sam boš gledal tekmo s soigralci. Po zadnjem žvižgu bo rezultat 0:0, na vrsti bodo enajstmetrovke. Italijani bodo svojo prvo zgrešili, prav tako Brazilci. Potem Italija povede. In potem ... Naprej stopi Romario. Njegova žoga zavije levo ... Zadene vratnico ... in konča v golu. Tvoji soigralci vpijejo in tulijo. Italija zadene in znova je tišina. Branco zadene za Brazilijo ... Taffarel brani ... Dunga zadene ... In potem trenutek, ki ne bo spremenil le tvojega, ampak življenja milijonov Brazilcev. Baggio stopi naprej in zgreši. Brazilija je svetovni prvak.
Med tistim norim proslavljanjem ti bo postalo jasno, kaj želiš početi do konca življenja. Končno boš dojel, kaj nogomet pomeni Brazilcem. Začutil boš vso moč tega športa. In najpomembnejše, videl boš srečo, ki jo nogomet prinaša navadnim ljudem.
»Igral bom za Brazilijo,« si boš rekel tistega dne. Ne bodo ti vsi verjeli, še posebej zaradi tvojega načina igranja. Nekateri trenerji – dobro, eden še posebej – ti bodo dejali, da ne smeš igrati tako, kot to počneš. Mislil bo, da moraš postati resnejši, da ne smeš toliko preigravati. »Nikoli ne boš uspel kot nogometaš,« ti bo govoril.
Uporabi te besede za motivacijo. Uporabi jih, da ostaneš osredotočen. In potem pomisli na igralce, ki SO nogomet igrali čudovito. Dener, Maradona, Ronaldo.
Spomni se, kaj je rekel oče. Igraj svobodno in igraj se z žogo. Igraj z veseljem. To je nekaj, česar številni trenerji ne bodo razumeli, toda ko boš na zelenici, nikoli ne boš kalkuliral. Vse bo prišlo naravno. Še preden boš imel čas za razmislek, bodo tvoje noge že sprejele odločitev. Kreativnost te bo odnesla dlje kot kalkulacije.
Nekega dne, le nekaj mesecev po tistem, ko bo Romario dvignil pokal, namenjen svetovnemu prvaku, te bo tvoj trener pri Gremiu po treningu poklical v pisarno. Povedal ti bo, da si bil vpoklican v brazilsko reprezentanco do 17 let. Ko boš prišel v trening center v Teresópolisu, boš uzrl nekaj, česar ne boš nikoli pozabil. Na poti v jedilnico boš na steni opazil uokvirjene fotografije. Pele, Zico, Bebeto ...
Hodil boš po istih hodnikih, kot so hodile vse te legende. Sedel boš za isto mizo, kot so sedeli Romario, Ronaldo in Rivaldo. Jedel boš hrano, kakršno so jedli oni. Spal boš v istih sobah kot nekoč oni. Ko boš legel v posteljo, bo tvoja zadnja misel, preden boš zaprl oči, ali je kdo od tvojih herojev spal v isti postelji.
V naslednjih štirih letih ne boš počel nič drugega kot igral nogomet. Tvoj dom bodo avtobusi in vadbeni tereni. Pravzaprav od leta 1995 pa vse do 2003 ne boš imel počitnic; vse skupaj bo precej intenzivno.
A ko boš dopolnil 18 let, boš dosegel nekaj, na kar bi bil tvoj oče zelo ponosen. Debitiral boš za člansko ekipo Gremia. Edina škoda je, da Roberta ne bo več tam. Zaradi poškodbe kolena bo zapustil Gremio in kariero nadaljeval v Švici. Tako si ne boš delil zelenice s svojim herojem, toda toliko let si gledal Roberta, da boš vedel, kaj storiti in kako se vesti.
Na dan tekme se boš sprehodil po parkirišču, na katerem je tvoj oče med vikendi delal kot varnostnik. Vstopil boš v slačilnico, v katero te je kot otroka vodil tvoj brat. Nadel si boš modro-črni dres Gremia. Pomislil boš: to je to, življenje ne more biti boljše. Pomislil boš, da ti je z igranjem za klub iz domačega mesta končno uspelo. Toda tu se tvoja zgodba ne bo končala.
Naslednje leto boš prvič zaigral za člansko reprezentanco. Zgodila se bo smešna stvar. V reprezentančno bazo boš prišel dan kasneje kot tvoji soigralci. Zakaj? Zamudil boš, ker boš z Gremiem igral proti Internacionalu v finalu turnirja Campeonato Gaúcho. Za Internacional bo igral Dunga, kapetan reprezentance s SP 1994.
Na tisti tekmi boš igral zelo dobro. In ko boš prišel na prvi trening Brazilije, bodo tvoji novi soigralci – fantje, ki si jih gledal, kako so na SP leta 1994 osvojili mundial – govorili o nekem nogometašu. Majhnem fantu s številko 10.
Govorili bodo o tebi. Govorili bodo, kako si preigral Dungo. Govorili bodo o tvojem zmagovitem zadetku. Toda ne postani preveč samozavesten, saj ti ne bodo prizanašali. To bo najpomembnejši trenutek v tvojem življenju, ko boš prišel do te ravni, bodo ljudje od tebe pričakovali marsikaj.
Boš še naprej igral v svojem slogu? Ali boš začel kalkulirati? Igrati na gotovost? Edini nasvet, ki ti ga lahko dam, je tole: naredi po svoje. Bodi svoboden. Poslušaj glasbo. To je zate edini način, da živiš svoje življenje.
Igranje za Brazilijo ti bo spremenilo življenje. Kar na lepem se ti bodo odprla vrata, za katera nisi niti vedel, da obstajajo. Začel boš razmišljati o igranju v Evropi, kamor so se odšli dokazovat številni tvoji heroji. Ronaldo ti bo pripovedoval o življenju v Barceloni. Videl boš njegove nagrade, njegov ballon d’or, njegove klubske lovorike. In tudi ti boš želel pisati zgodovino. Začel boš sanjati dlje od Gremia. Leta 2001 boš podpisal za Paris Saint-Germain.
Kaj povedati fantu, ki je bil rojen v leseni hiši v faveli, o tem, kaj ga čaka v Evropi? Nemogoče. Ne boš razumel, pa četudi ti povem. Od takrat, ko se boš odpravil v Pariz, pa potem v Barcelono in Milano, bo vse skupaj potekalo zelo, zelo hitro. Nekateri mediji v Evropi ne bodo razumeli tvojega sloga igre. Ne bodo razumeli, zakaj si vseskozi nasmejan.
Smeješ pa se, ker je nogomet zabaven. Zakaj bi bil resen? Tvoj cilj je, da širiš veselje. Še enkrat – kreativnost pred kalkuliranjem. Ostani svoboden in osvojil boš mundial z Brazilijo. Ostani svoboden in osvojil boš ligo prvakov, la ligo in serie A. Ostani svoboden in osvojil boš ballon d’or.
Najbolj ponosen pa boš na to, da boš s svojim načinom igranja pomagal spremeniti nogomet v Barceloni. Ko boš prišel tja, bo Real Madrid vladar španskega nogometa. Ko boš klub zapuščal, pa bodo otroci sanjali, da bi igrali tako kot Barcelona.
Toda poslušaj me. Tvoja vloga pri vsem tem bo še precej večja kot zgolj predstave na igrišču. V Barceloni boš slišal za fantiča iz mladinske ekipe. Tako kot ti nosi številko 10. Tako kot ti je majhen. In tako kot ti se IGRA z žogo. S soigralci ga boste šli gledat na tekmo Barcelonine mladinske ekipe in v trenutku boš vedel, da bo precej več kot le še en sijajen nogometaš. Ta fant je drugačen. Ime mu je Leo Messi.
Trenerjem boš dejal, naj ga povišajo v člansko ekipo, da bosta igrala z ramo ob rami. Ko bo prišel, bodo Barcelonini igralci govorili o njem, tako kot so takrat brazilski reprezentanti o tebi.
Želim, da mu daš en nasvet. Reci mu, naj bo srečen, naj igra svobodno. Naj se le IGRA z žogo. Tudi, ko boš ti odšel, se bo ta slog igre v Barceloni nadaljeval prek Messija.
Veliko se ti bo zgodilo v življenju, dobrega in slabega. A vse, kar se ti bo zgodilo, dolguješ nogometu. Ko bodo kritizirali tvoj slog ali pa to, da si po porazu nasmejan, želim, da se nečesa spomniš. Ko bo tvoj oče odšel s tega sveta, ne boš imel videoposnetkov o njem. Tvoja družina nima veliko denarja in tvoji starši nimajo videokamere. Zato se ne boš mogel spomniti njegovega glasu ali ga znova slišati, kako se smeje. Toda med njegovo zapuščino je tudi fotografija, na kateri skupaj igrata nogomet. Nasmejan si, srečen, z žogo med nogami. In srečen je on, ko te opazuje.
Ko bo prišel denar – in pritisk ter kritike – ostani svoboden. Igraj, kot ti je rekel on: IGRAJ se z žogo.
Ronaldinho
