Nesrečni Avstrijec je na preizkusu naprave grdo padel in treščil na doskočišče ter si pri tem zlomil šesto in sedmo vretence. Kmalu je bilo jasno, da nikoli več ne bo mogel skakati in da bo vse življenje invalid.
Nekaj manj kot leto dni pozneje je bil Müller gost na zadnji tekmi novoletne turneje v Bischofshofnu. Sedeč v invalidskem vozičku je spremljal nekdanje kolege. Brez grenkobe. "Cenim to, kar še imam. In še bolj cenim to, kar sem se znova naučil. Trinajsti januar je moj drugi rojstni dan," je povedal v pogovoru za Welt.
Noče preveč jadikovati in se smiliti samemu sebi. "Naj je še tako hudo, moram sprejeti svojo usodo. Tako ali tako ne morem nič spremeniti, zato se je bolje osredotočiti na to, kar je pred menoj, kot pa se spraševati o tistem, kar se je zgodilo in objokovati usodo."
Svoj padec si je ogledal v posnetku. "Ob prvem gledanju mi je postalo malo vroče, toda potem sem si ga podrobno pogledal." Rehabilitacijski center si je s pomočjo bergel želel zapustiti sam in to mu je uspelo. A posledice padca so bile hude, okvarjeno ima motoriko, presnovo in prebavo.
Priznava, da je včasih težko, a vedno znova najde motiv. "Želim biti tako zdrav, kot je mogoče. Invalidnost ne traja leto ali dve, ampak bo z menoj, dokler ne bom šel v grob."
Zdaj si v življenju postavlja nove cilje. Želi druge spodbujati in jim dati nov pogled na življenje. "Ni pomembno, s kom govorim, a ko ta oseba zapušča prostor, naj to stori z nasmehom," je njegov moto. Zavidanja vredno!
