Slovenska skakalna legenda in prvi, najstarejši otrok v družini, ki je postala svetovni športni fenomen, je stopil pred mikrofon omenjene televizije. Vprašanja so bila seveda v srbščini, Petrov odločitev pa, da bo prav tako odgovarjal v maternem jeziku sogovornika. Sporočilo je bilo izjemno - kako postaneš svetovni šampion, kakšne odločitve moraš za to sprejeti v rani mladosti in kako gre v resnici za odločitev, voljo in željo precej bolj kot za odrekanje, zaradi katerega bi mladenič ali mladenka trpel.
Besede, ki jim ne samo velja prisluhniti in si jih zapomniti, temveč v marsikaterem pogledu pomenijo filozofijo in pristop, ki take ljudi ločijo od vseh ostalih in zaradi katerega so Prevci sploh imeli možnost postati to, kar so. No, če je bilo sporočilo izjemno, pa je bila izvedba taka, da je marsikje na žalost zbudila celo več pozornosti. Petrovo znanje nečesa, čemur pri nas še vedno upravičeno rečemo srbohrvaščina in je dejansko slovenska kombinacija srbščine in hrvaščine, je namreč izrazito omejeno.
Dejansko je slovenski šampion zvenel kot šale o Slovencih na hrvaški obali in imel kar nekaj težav, da je ubesedil svoje misli. Vse skupaj lahko vidite v posnetku na tej povezavi, pri tem pa absolutno velja vzeti v bran tako Petra kot vse Slovence, ki kadarkoli poskusijo - kaj šele javno - govoriti srbsko, hrvaško ali mešanico obojnega. Ne samo da si tak nastop ne zasluži smeha ali celo posmeha, temveč si absolutno in v vseh pogledih zasluži nekaj povsem drugega. Ne samo spoštovanje, temveč tudi razmislek.
Kar zadeva spoštovanje, ga je Peter ogromno pokazal s tem, ko je skušal govoriti v jeziku novinarja in njegovega občinstva. In bi si ga točno zaradi tega vsaj toliko ali še več zaslužil v obrati smeri - tako od Srbov, Hrvatov kot od rojakov Slovencev. Zavedati se je namreč treba, da je bil Peter rojen v samostojni Sloveniji, odrasel je globoko v njej in hkrati ne izhaja ne iz družine ne iz okolja, kjer bi imel kakršnekoli resnejši stik z ostalimi jeziki bivše, že dano pokojne Jugoslavije.
Kar zadeva razmislek, pa se velja spustiti v to neko zakoreninjeno pričakovanje, da bomo Slovenci s Srbi ali Hrvati govorili v njihovem jeziku - zasebno ali javno. Če to storimo, ker znamo in želimo, si nedvomno zaslužimo spoštovanje z druge strani. Če tega ne znamo ali ne želimo, pa to mora biti popolnoma normalno in logično. Kajti stavit gremo, da še niste naleteli na srbskega ali hrvaškega sogovornika, ki bi ga ogovorili po slovensko, on pa bi nazaj dal vse od sebe, da bi tudi sam z vami govoril v našem jeziku.
Verjetno si tudi ne predstavljate, da bi Nikola Jokić stopil pred mikrofon slovenske televizije, dobil vprašanje v slovenščini in nato tako kot Prevc dal vse od sebe, da bi v slovenščini tudi odgovoril. Celo navdušujoči poliglot Novak Đoković se bržčas ne bi odločil za kaj takega, Luka Modrić prav tako gotovo ne. Častna izjema gre pri tem seveda legendarnemu Ivici Kosteliću, ki se je slovenščine naučil in jo redno uporabljal, zagotovo pa osnovno sporočilo še kako dobro razumete. In razumejo.
