Kako je prišlo do odločitve, da boste kariero nadaljevali v Ukrajini?
Agent mi je predstavil to možnost, saj ga je klical hrvaški trener Mladen Bartulović, ki v Ukrajini živi že od leta 2006. To je bil prvi stik, on je bil tudi prevajalec v pogovorih med mano, agentom in direktorjem kluba. Zatem so kontaktirali Muro in stvari so se hitro razrešile.
Ste čutili, da je bil po dokazovanju pri Bravu in Muri v prvi ligi čas za korak naprej, v tujino?
Ja, moj cilj, moja velika želja je bila, da grem v tujino, saj je v Sloveniji stanje, kakršno pač je.
Vseeno pa verjetno zaradi trenutne situacije odločitev za odhod v Ukrajino ni bila najlažja? Ste imeli kakšne dvome ali pomisleke?
Glede vojne in situacije tam? Ne, niti malo. To je bila res zadnja stvar, na katero sem pomislil. Če pogledamo geografsko, se ta odvija 500 kilometrov stran od Kijiva, torej kot če bi igral nogomet v Ljubljani, vojna pa bi bila v Münchnu. Bi ljudje v tem primeru še igrali nogomet v Ljubljani? Če bi vojna resno eskalirala, imamo dovolj časa, da se umaknemo na varno. To zame res ni bil faktor pri odločitvi, o tem nisem razmišljal.
Kako pa so odločitev sprejeli vaši bližnji, jih je skrbelo za vas?
Ni jih skrbelo. Edina nerodna stvar pri vsem skupaj je pot do tja, saj se ne da leteti v Kijiv, tako potrebujem cel dan, da grem domov, saj moram z vlakom ali avtobusom.
Kaj vas je prepričalo, da se preselite v Ukrajino?
Predvsem boljša liga v primerjavi s slovensko.
Kakšno je življenje v Ukrajini, kako ste se prilagodili nanj, ste imeli pri tem kakšne težave?
Ni bilo najlažje s komunikacijo, ker večina ljudi tu ne govori angleško – to me je presenetilo. Vseeno pa sta mi tu precej pomagala trener Bartulović in soigralec Petar Mičin, saj govorita tekoče ukrajinsko in rusko. Razen tega s prilagoditvijo nisem imel nobenih težav.
Kako pa bi življenje tam primerjali s tem v Sloveniji, se pozna vpliv vojne?
Razlika je predvsem v tem, da je tu precej več revnih ljudi. To je bil moj prvi vtis, ki pa ga potrjujejo tudi statistike. Poleg tega je tako; če bi običajnega človeka postavil v center Kijiva, ta ne bi mogel vedeti, da je država v vojni. V soboto popoldne bodo lokali in trgovine polni, življenje je normalno, vseeno pa ga ne morem primerjati z Ljubljano, ki je le Ljubljana.
Še zdaj je Kijiv tudi tarča ruskih napadov, ali vas je bilo na kakšni točki strah za varnost?
Velika večina napadov je izpeljanih ponoči, ko spimo, tako da jih niti ne slišimo. Redko se podnevi zgodi, da slišimo sirene. Tako ali tako pa je njihov zvok za nas postal nekaj običajnega, na to se navadiš. Statistično gledano smo precej varni, od 50 ruskih raket jih razstrelijo 48, območje, na katerega padeta tisti dve, pa je res veliko. Zato res ne živim v strahu.
##PAIDBREAK##
Od začetka spopadov smo videli številne posnetke, ko so nogometaši med tekmami morali zaradi siren prekiniti tekmo, ste sami doživeli kaj podobnega?
Sem, že v drugem krogu, ko smo gostovali v Oleksandriji. Takrat smo se ogrevali za tekmo, opravili našo običajno pripravo, prišli iz tunela, se pozdravili, sodnik je že nesel žogo na sredino igrišča, nakar zatulijo sirene. Takrat se mora celoten stadion izprazniti, mi moramo oditi v garderobo in počakati, da je konec nevarnosti. Potem smo se ponovno ogrevali deset minut ter normalno odigrali tekmo približno pol ure kasneje.
Se je po tem težko ponovno zbrati in biti povsem osredotočen na tekmo?
Najhuje je, ker ne veš, koliko časa bo trajala prekinitev in koliko časa bomo čakali na drugo sireno, ki označuje konec nevarnosti. Dokler ne postrelijo vseh dronov in raket, se ne more nadaljevati, to pa lahko traja tudi dve uri.
Omenili ste težave s komunikacijo, ste se v tem času že naučili kaj ukrajinščine?
Neke osnove sem se naučil, saj so tako ali tako podobne slovenščini. Tako, da lahko vzpostavim navadno komunikacijo o osnovnih stvareh. Sčasoma mi gre vse bolje.
Domače tekme Zorja igra v Kijivu, ali tam nogometaši tudi živite?
Tako je. Klub je Lugansk zapustil že leta 2014, ko je eskaliral konflikt v Donjecku in so se vsi klubi iz te regije preselili na zahodno stran Ukrajine.
Glede na to, da klub že dolgo igra daleč od svojega domovanja, je verjetno okoli ekipe nekoliko drugačno vzdušje.
To razliko občutijo predvsem starejši delavci v klubu, ki so bili tu še pred selitvijo iz Luganska in v klubu delajo že 30 let. Oni so morali zaradi vojne zapustiti svoje domovanje, njim je najtežje. Presenetilo me je, da imamo vseeno kar nekaj navijačev; proti Dinamu jih je bilo na tribuni okoli 2000. Tako ali tako pa tekme trenutno potekajo z omejeno kapaciteto stadionov, ki je ne poznam točno. Predvsem na zahodni strani države, v Lvivu, pa je navijačev tudi do 5000.
Kakšen klub je Zorja?
Vse je na višji ravni kot v Sloveniji. To glede na vložke slovenskih klubov niti ni težka naloga. Na voljo imamo tri igrišča za trening, klub nam zagotovi stanovanje in skrbi za prehrano. Avta niti ne potrebuješ, saj so taksiji tako poceni. Imamo več ljudi, ki jih lahko kadarkoli pokličeš, če kaj potrebuješ in bodo prišli na pomoč. Vse je na profesionalnem nivoju, saj je klub nenazadnje mnogo let zapored igral v Evropi. Gre za velik klub v Ukrajini, kjer spada ne tretje mesto za Šahtarjem in Dinamom, nekako tako kot Mura v Sloveniji. V klubu poskušamo igrati lep in napadalen nogomet, saj nenazadnje vsako leto prodajajo igralce v resne klube.
Se vam zdi, da ljudje v Ukrajini nogomet dojemajo kot začasen odmik od vseh grozot vojne?
Dobro ste rekli, ljudje nogomet dojemajo kot odmik. Sicer je tudi velika razlika med bogatimi in revnimi v državi, saj je povprečna plača tu precej nizka. Slednjim gre res za preživetje in niti ne morejo razmišljati o nogometu. Tisti, ki ga imajo radi, pa redno prihajajo in jih vidiš na vsaki tekmi.
Kako bi primerjali ukrajinsko in slovensko ligo, videli smo, da je Olimpija ugnala Polisijo, tudi vi ste med pripravami remizirali z Muro in izgubili z Beltinci, je razlika v kakovosti velika?
Razlika je predvsem v kvaliteti posameznih igralcev in v mentaliteti teh. Pravzaprav je mentaliteta celotnega naroda na drugačni ravni, to je treba doživeti, da razumeš. Tu imam soigralce, ki so v vojni izgubili vse, enemu so razstrelili obe stanovanji, za kateri je delal deset let. Ljudje zaradi te težke situacije na igrišču dajo še več od sebe. Čeprav je to klasičen odgovor vsakega igralca, ki gre v tujino, je pač tako; tempo tu je višji od Slovenije, tega pri nas enostavno nimamo in ne vem zakaj.
Ste na kakšni toči v teh treh mesecih že pomislili na to, da bi zapustili Ukrajino?
Ne, niti malo nisem razmišljal o tem.
S klubom imate dolgoročno pogodbo, si želite vsaj do leta 2027 igrati za Zorjo?
Zaenkrat je vse v redu in klub izpolnjuje moja pričakovanja. Veliko igram, kar je najpomembneje. Želel sem v boljšo ligo, seveda pa želim narediti še kakšen korak naprej, bom pa po vsakega pol leta videl kako bo.
Kako dobro v Ukrajini poznajo slovenski nogomet?
Poznajo Maribor in Muro, morda zaradi zmage nad Polisijo tudi Olimpijo.
Kaj pa druge slovenske športnike?
Niti ne, saj se v Ukrajini zelo malo ukvarjajo z drugimi športi. Pri njih sta v ospredju le nogomet in boks, drugo pa jih bolj malo zanima.
Kako dobro pa poznajo Slovenijo kot državo?
Dobro so jo spoznali, ker smo imeli pri nas priprave. V Sloveniji jim je bilo najbolj nenavadno to, da so trgovine v nedeljo zaprte, saj v Ukrajini delajo vsak dan od jutra do večera, pa čeprav poteka vojna. Kot država pa jim je bila Slovenija zelo lepa, ena najlepših na svetu.
Je kakšna stvar, ki vas je tam posebej navdušila?
Sirniki, to je sladica, ki jo Ukrajinci jejo skoraj pri vsakem obroku. Takoj ko sem prišel, so mi vsi rekli, da moram to poskusiti in res so fenomenalni.
Je kakšna stvar, ki vas je tam posebej motila?
Cirilica in dejstvo, da ne govorijo angleško, kar mi ne gre v glavo. Takšna je pač mentaliteta ljudi, gre za tako veliko državo, da niti nimajo potrebe odhajati drugam in se učiti drugih jezikov, saj so zelo vezani na svojo državo.
Če bi k vam prišel na obisk kdo iz Slovenije, kaj bi mu najprej pokazali?
Peljal bi jih v center Kijeva, saj je zelo lepo mesto z bogato zgodovino. Tu je tudi ogromno lepih pravoslavnih cerkev. Zelo všeč so mi tudi restavracije ob reki Dnipro, saj so precej gurmanske.
Kako bi opisali Ukrajince? V čem se razlikujejo od Slovencev?
Tudi mi smo delaven narod, a Ukrajinci so še precej bolj. Hkrati pa so zaradi trenutne situacije zelo domoljubni in bi vse dali za svojo državo.
Ali ste kdaj razmišljali, da bi po koncu kariere živeli v Ukrajini?
Morda, če ne bi bilo vojne. Gotovo si želim kdaj v Odeso na morje, saj je tam zelo lepo. Živel tukaj niti ne bi, saj je Slovenija le Slovenija.
