Po osvojenem bronu slovenskih mladincev na julijskem Euru do 20 let v Romuniji so se njihovi mlajši nasledniki na evropsko prvenstvo do 18 let odpravili brez pompa. So pa ropotali v Srbiji, ko so tolkli po rokometnih velesilah in se domov v ponedeljkovem večeru vrnili s srebrnimi kolajnami okrog vratov. In z najkoristnejšim igralcem Jako Podvršičem ter še dvema članoma all-star postave turnirja Maksom Ilcem in Tjašem Erčuljem na krovu.
Uroš Zorman je 'moral' v družbi predsednika Rokometne zveze Slovenije Bora Rozmana v ponedeljkovem popoldnevu znova priti v prostore NLB ob Trgu Republike na sprejem mladih rokometnih junakov. Tri tedne po tem, ko je čestital Tomažu Ocvirku in njegovim izbrancem za bron na EP do 20 let v Romuniji, je segel v roko še Marku Šibili in njegovim fantom za osvojeno srebro v Romuniji. Rade volje je prišel – uspehi mlajših kategoriji in predstave slovenskih upov so pač sijajna novica tudi za prihodnost članske reprezentance, ki jo trener Slovana vodi od leta 2022 in jo bo po nedavnem podpisu nove pogodbe vsaj do olimpijskih iger v Los Angelesu 2028. Tam – če Slovenijo seveda uspe popeljati na druge zaporedne in skupno pete igre – bo bržkone lahko računal na katerega od upov (ali pa dva, tri, štiri …), ki so to poletje navduševali rokometno Slovenijo. Čeprav sam poudarja, da kolajne v mlajših kategorijah niso nobeno zagotovilo, da je dela pred temi fanti še ogromno.
A talenta, podobno kot v slovenski košarki, ne manjka. Če za Luko Dončićem prihajajo Urban Kroflič, Mark Padjen in kolegi, ki so osvojili Eurobasket do 20 let, ter Stefan Joksimović, ki je na evropski prestol popeljal košarkarsko reprezentanco do 18 let, gredo po stopinjah Blaža Janca in druščine rokometni upi na čelu z junakoma brona (do 20 let) Aljušem Anžičem in Tjažem Štalekerjem ter herojem svežega srebra Jako Podvršičem.
Predsednik Rozman ni vedel, ali naj nagovor na ponedeljkovem lepo obiskanem sprejemu začne z istimi besedami, kot ga je na sprejemu mladincev: da ga veseli, da so se fantje že tako mladi navadili premagovati Dansko. Odločil se je za zahvalo staršem v prvi vrsti in strokovnemu štabu v drugi. Starše pa je razveselil eden od njegovih naslednjih stavkov: da bodo njihovi sinovi razen RZS-jevih 150 evrov 'za eno dobro večerjo' v naslednjih dveh letih prejemali štipendijo s strani OKS v višini 250 evrov mesečno.
Zmagovali in sledili športnim načelom
No, tem fantom se vidi, da rokometa (še) ne igrajo zaradi denarja. Rokomet se igrajo. Podpredsednik evropske zveze Predrag Bošković je Rozmanu ob robu dogovarjanja za skupno kandidaturo članskega EP Slovenije, Srbije in Severne Makedonije leta 2034 rekel, da je to najboljši rokomet, kar ga gleda zadnjih 20 let. Da ti fantje igrajo na ravni članov. Rozman mu je najprej odgovoril, da malo pretirava, po naslednji zmagi ali dveh pa je Srbove besed prenesel v slovensko garderobo. Komaj polnoletni, ali pa niti to ne (na dom legende koprskega rokometa Uroša Rapotca je njegov sin Gal prinesel srebrno kolajno pri vsega 16 letih), slovenski rokometaši so v Srbiji doživeli en sam poraz, finalnega proti Nemčiji. Pa še temu (oziroma njej) bi se lahko izognili, če ne bi sledili strogo športnim načelom in zasledovali bistva športa – poskušati zmagati vedno in povsod.
Danke, Slovenija
Dobro je rekel mož, ki je do uspehov, tudi kolajn, na velikih tekmovanjih vodil številne prejšnje generacije slovenskih rokometašev. »Nemški mediji bi danes morali objaviti naslov: Danke, Slovenija,« je v svojem komentarju turnirja zapisal škofjeloški strokovnjak za vzgojo vrhunskih rokometašev Jani Klemenčič. Če bi se Slovenci odločili kalkulirati in taktizirati, Nemcev namreč sploh ne bi bilo v (četrt)finalu, a so se v Šibilovem taboru odločili odigrati športno. In so na zanje 'nepomembni' tekmi, ko so že imeli v žepih zmage nad Makedonijo (33:30), velesilo Švedsko (43:33) in velesilo Francijo (34:30) v predtekmovanju ter velesilo Nemčijo (30:28) v drugem delu turnirja, odločili premagati še Srbijo (29:24). Vseeno jim je bilo, kdo poleg njih se (ne) bo uvrstil v izločilne boje, v katerih so slovenski upi nato suvereno opravili z Madžarsko (32:27) in povsem razbili še eno velesilo Dansko (26:17). Potem pa naleteli na razigrano velesilo, ki je v finalu ne bi bilo, če bi Slovenija kot svojo sopotnico v izločilne boje izbrala Srbijo.
Nemci, jasno in razumljivo, v finalu niso čutili potrebe po izražanju hvaležnosti Slovencem za njihovo poštenost. Hvalabogu, to je šport in to je bil finale. Finala pa se ne igrajo, temveč zmagujejo, kot sta nekoč rada govorila legendarna selektorja Francije oziroma Hrvaške Daniel Constantini in Lino Červar. Šibilovim fantom je sicer tudi v finalu sprva kazalo dobro, po četrt ure vodili z 8:5, potem pa jim je nečesa zmanjkalo. »Na zadnji tekmi smo bili morda nekoliko preveč pod vtisom pomembnosti obračuna in nismo pokazali vsega, kar znamo,« je razmišljal Šibila, a čestital svojim igralcem, sodelavcem iz strokovnega štaba, nadrejenim z zveze in vsem, ki so to ekipo podpirali. Seveda se strinja s splošnim prepričanjem, da gre za velik uspeh – kot je izpostavil sam: »Slovenski rokomet ima veliko perspektivo, saj smo edina država, ki je medaljo osvojila tako v konkurenci M18 kot M20, kar je res velik dosežek.«
Še Anžič in Marguč
Čeprav se ob takih dosežkih strinjamo, da je treba govoriti o tistih, ki so bili poleg, ne moremo mimo dveh imen, ki sta manjkala. Odsotnost največjega upa slovenskega rokometa zadnjih let Aljuša Anžiča iz reprezentance do 18 let in Maia Marguča iz zasedbe do 20 let pač povesta svoje o tem, za kako močni generaciji gre. Da lahko brez takšnih igralcev osvojita kolajno … Izjemno.
Leta 2034, ko bo Slovenija skupaj s Srbijo in Severno Makedonijo kandidirala za organizacijo članskega evropskega prvenstva, bo Jaka Podvršič, tako kot Anžič, v pričakovanju 24. rojstnega dne. Najmlajši Marguč bo v času, upajmo domačega, turnirja upihnil 26. svečko. MVP zadnjega zaključnega turnirja lige prvakov Domen Makuc jih bo takrat štel 33, še en aktualni evropski klubski prvak in kapetan Slovenije Blaž Janc še vedno ne previsokih 37, Aleks Vlah 36 ... Sploh ne bomo naštevali naprej, na koga vse bo slovenski selektor še lahko računal, povedali smo že dovolj, kako svetla je prihodnost slovenskega rokometa. Ni pa seveda kar samoumevno, da bodo fantje, ki so nas tako navduševali to poletje, šli po stopinjah Makuca, Janca in (številnih) drugih, kot (jih) je opozoril tudi Zorman. Veliko trdega dela je še pred njimi, navsezadnje so šele na začetku poti, o kateri(h) sanjajo. Za naslednji dve leti imajo srebrni kralji, kot je Šibili iz publike vzdevek za to generacijo predlagala ena od mam, vrhunsko motivacijo – leta 2028 bodo imeli priložnost srebro iz Srbije nadgraditi v zlato na domačem evropskem prvenstvu do 20 let v Celju, s čimer bi ponovili uspeh desetletje starejše slovenske generacije zlatih dečkov Saše Prapotnika. Zakaj pa ne!
