Pravkar končanega 32. Šilčevega memoriala, ki ga je po finalni zmagi nad Rikom zanesljivo osvojil Slovan, si dolgoletni član slovenske rokometne družine Marko Obrstar prvič po kar 22 letih ni ogledal kot predsednik ribniškega kluba.
Po prejšnji sezoni se je odločil umakniti. V vseh teh letih se mu je marsikaj nabralo na duši, ki si jo je v času ‘primopredaje’ odločil olajšati v našem časopisu. Brez ovinkarjenja je spregovoril o napakah RZS, dveh stolčkih Uroša Zormana, ribarjenju v kalnem slovenskih klubov, problemih našega rokometa, rešitvah …
Marka Obrstarja v rokometnih krogih zelo dobro poznajo vsi. A ker bo ta časopis prišel v roke tudi mnogim ljubiteljem rokometa, ki poznajo Celje, Zormana, Pajovića, Slovan, Janca, Makuca …, pač spremljajo (naj)bolj udarne rokometne te(k)me, vseeno nekaj besed o liku in delu danes 60-letnega Ribničana.
Vodenje kluba, takrat prvobeligaša, je prevzel leta 2004, ko je bil ta (znova) na robu bankrota, potem ko se je prejšnji klub dve leti prej zlomil pod težo poračuna FURS-a zaradi najdenih nepravilnosti pri izplačevanju honorarjev igralcem in trenerjem. Ker, kot pove, ni pristaš ribarjenja v kalnem, ni ubral bližnjice in kot prejšnje vodstvo – ali pa v tistem času nogometna Olimpija – ni preprosto ‘zaprl štacune’ in odprl nove.
Šel je po težji poti in do leta 2007 stabiliziral obstoječi klub. Najslajše sadove je začel obirati desetletje kasneje, ko je nastopilo zlato obdobje ribniškega rokometa. Od leta 2016 je ribniški Riko osvojil dve srebrni in tri bronaste kolajne v državnem prvenstvu, dva brona v pokalu, ob tem pa še po dve četrti, peti in šesti mesti. Pet sezon je bilo evropskih, vrhunec je bil dvoboj z berlinskim Füchsejem pred 1200 gledalci. V njegovem mandatu je v Ribnici zraslo tudi nekaj slovenskih reprezentantov na čelu z Nikom Henigmanom …
Preden posle v celoti preda svojemu nasledniku Pavlu Fajfarju – kot je dejal sam: "Primopredaja še vedno poteka, ne gre preko noči. Tega posla sem se učil leta, bil v vlogi tako predsednika kot športnega direktorja, in bilo bi neresno, če bi v stilu politikov pred kamero predal nasledniku fascikel papirjev in dejal, da je primopredaja opravljena," se je oglasil na našem uredništvu. Da je povedal, kje je, kam gre in kam bi moral iti slovenski rokomet.
Glede na to, da v njemu deluje že toliko let in je bil sploh v prvoligaško problematiko tako ali drugače močno vpleten, smo mu z veseljem dali besedo. Pogled Marka Obrstarja pa v nadaljevanju …
O RZS: Tri napake, v ozadju tudi politika
»V obdobju mojega udejstvovanja je vodstvo RZS naredilo nekaj velikih napak v škodo slovenskega rokometa. To mnenje delim s številnimi rokometnimi delavci širom Slovenije. Prva napaka je bila razpustitev ZROPS-a leta 2011. Bila je nepotrebna, saj je bil prekinjen razvoj prve lige, liga je izgubila resnega sponzorja, pozitivno energijo med prvoligaši, prišlo je do večletnega razkola med klubi, takšne enotnosti in želje za dobrobit slovenskega rokometa po ZROPS-u nisem več začutil. In prvoligaški rokomet do danes ni dosegel ravni iz leta 2011. Takrat je šlo za reševanje RK Maribor s strani vodstva RZS, v ozadju je bila politika, žal ne zadnjič …
Druga napaka je bila liga SEHA. Pod močnim vplivom vodstva RZS smo si prvoligaši dovolili, da nam v sezonah 2016/17 in 2017/18 takrat najboljša kluba Celje in Velenje odideta v 'balkansko' ligo, ne da bi odigrala eno tekmo rednega dela prvenstva. Liga je bila osiromašena, polovica prvoligaških centrov dve sezoni ni gostila paradnih konjev slovenskega rokometa, igranje zgolj končnice je bila polomija.
Tretja velika napaka je bila razširitev lige z 12 na 14 klubov po predčasno zaključeni koronski sezoni 2019/20. Prvoligaši smo takrat sprejeli sklep, da se tekmovanje zaključi 26.03.2020, na ta dan se je upoštevala tudi končna razvrstitev ekip. Vodstvo RZS je takšen sklep podprlo, ne pa izpada RK Maribor, ki je takrat zasedal predzadnje mesto. To se je predsedniku RZS zdelo 'nešportno'.
Zopet je bila v ozadju politika, zopet se je reševal vojak RK Maribor. Sprva predlog ni imel večinske podpore, po kratki prekinitvi seje se je eden od prvoligašev čudežno premislil. Posledica? Razširitev lige, ki naj bi obveljala zgolj eno sezono, je dejansko trajala štiri sezone, hkrati pa smo izgubili dolgoletni zanimiv in pošten sistem 'končnica za prvaka (1-6) in končnica za obstanek (7-12)'.
Seveda za vsemi tremi odločitvami stoji glasovanje prvoligašev, a osebe, ki so dvigovale roke, niso delile mišljenja ljudi v ozadju, ki so igrali svojo igro.«
O trenutnem sistemu lige NLB: v smučanju da, v rokometu ne
»V sezoni 2024/25 se je liga končno vrnila na 12 članov, a zmanjkalo je modrosti, da bi se vrnil preizkušeni sistem tekmovanja. Prvoligaši so izglasovali sistem '1-8' in '9-12', posebej sporno pa je, da se točkovne razlike iz rednega dela anulirajo, skratka v končnici se igra loto, kjer lahko tudi najboljše ekipe rednega dela potegnejo kratko.
V teh eksperimentih nisem sodeloval, saj med prvoligaši že dolgo ni zdrave kmečke pameti, prevladujejo osebni (klubski) interesi, argumenti za takšno loterijo pa so bili 'zanimivost lige' in primerjava z baje zelo zanimivo avstrijsko (!) ligo. Razumel bi, da jih kopiramo v smučariji, a v rokometu …
Osebno že leta trdim in podpiram zmanjšanje 1. lige na 10 članov, iskreno lahko povem, da bi v primeru uvedbe licenciranja sestavili kvečjemu 8 ekip. Govorim zaščiti igralcev in trenerjev, torej o rednem in zakonitem izplačevanju honorarjev. Sprašujem se, kdo in kdaj bo zaustavil množično delo na črno v rokometu, nezakonito poslovanje (kadrovske štipendije, kilometrine), pojavljajo se celo nezakonita bivanja tujcev v Sloveniji pod pretvezo dnevnega prevoza na treninge.
Tu je Ribnica svetla izjema, smo edini, ki vse našteto spoštujemo. Si pa lahko predstavljate, kako se počutimo, ko nas marsikdo prehiti tudi po desni na račun nezakonitega poslovanja.«
O sponzorjih: postajamo liga županov
»Zadnja leta opažam, da 1. liga postaja liga županov (občin), moji bivši kolegi (predsedniki) očitno ne znajo ali zmorejo zbrati dovolj denarja v gospodarstvu. Zneski iz javnih sredstev se gibljejo med 100 in 200 tisoč evri (padel je že kak milijon ali več), v večini prvoligašev so občine že največji sponzorji.
Za Ribnico to ne velja, tam denarja za člansko ekipo nisem nikoli iskal. Od občine pričakujem, da športnim društvom zagotovi streho nad glavo, torej infrastrukturo in denar za mlade na osnovi javnega razpisa pod enakovrednimi pogoji. Ne bi si želel biti v vlogi občana, ki v domačem kraju pogreša marsikatero dobrino javnega pomena na račun denarja, ki gre za športni prestiž, profesionalizem.
Slovenski rokomet finančno stagnira, 1. liga je iz leta v leto finančno manj konkurenčna tudi eksotičnim nacijam. V dobrih stari časih so prednjačili sponzorji iz gospodarstva, na rokometnih dresih so se bohotili logotipi slovenskih paradnih konjev gospodarstva, ki počasi tonejo v pozabo, nekateri so izginili, spet drugi prišli v lastništvo tujcev. Javni denar tega ne more in ne sme nadomestiti, potrebno bo gospodarstvo vrniti v šport. Do takrat pa lahko pričakujemo, da bo slovenski rokometni prvak lahko samo klub iz največje oziroma najbogatejše občine (pod pogojem, da ima župan rad izključno ta šport) …«
O selektorju: Naj se odločijo – denar ali regularnost
»Že leta opozarjam, da je imeti selektorja na dveh stolih v isti državi zelo neprimerna, po mojem mnenju škodljiva stvar.
Imeti selektorja na klopi domačega prvoligaša in hkrati selektorja slovenske reprezentance pomeni, da so vse rokometne sredine v podrejenem položaju pri novačenju novih igralcev. Ni nujno, da gre samo za denar, igralcem se dobra pogodba doma ali v tujini zgodi praviloma takrat, ko postanejo reprezentanti, pa četudi na širšem seznamu. Zato ne čudi, da ta trenutek želi s Slovanom pogodbo podpisati pol Slovenije, še posebej rosno mladi fantje. Nekaj podobnega je bilo že v Trebnjem, a v Ljubljani je zadnji dve leti eksplodiralo v nebo.
Seveda večina teh igralcev še nekaj časa ne bo dobila priložnosti v prvi ekipi, zato bodo posojeni po bližnji in daljni Sloveniji, skratka predmet trgovanja, kar je pred leti pri svojem lobiranju za SEHA ligo storilo Celje. Nihče me ne bo prepričal, da bo vse pošteno in transparentno. Razumem RZS, ki gleda skozi denar in trdi, da le tega nima dovolj za plačevanje profesionalnega selektorja. Naj se odločijo, kaj je pomembneje, denar ali regularnost prvenstva. Denarja je dovolj, samo vedno znova ga porabljajo za poplačilo izgub, ki jih sami ustvarjajo z raznimi nepremišljenimi organizacijami prvenstev.
Pa še moja osebna izkušnja: na mizi je bila usklajena pogodba za prihod reprezentančnega talenta v Ribnico, tik pred podpisom je zazvonil telefon iz kluba, kjer je deloval selektor in igralec se ni več javil.«
O rešitvah: uvedba licenciranja je urgentna
»Urgentna uvedba licenciranja, ki bi zagotovilo pozitivno in zakonito poslovanje klubov, redno izplačevanje honorarjev trenerjem in igralcem, plačilo poslovnim partnerjem, kontrolo kadrovanja itd. Ligaška tekmovanja so iz leta v leto neregularna, nelojalna konkurenca ustvarja nered, obstaja velik riziko, da klubi in posledično lige razpadejo zaradi davčnega pregleda in kazni.
Rokomet potrebuje generalnega sponzorja z bistveno večjim vložkom, kot je to trenutno, denar do klubskih blagajn praktično ne pride, ostane na RZS. Glavnino denarja bi bilo potrebno nameniti klubom in kontrolirati transparentnost porabe preko licenciranj.
Vodenje članskih tekmovanj bi moral prevzeti organ, sestavljen iz predstavnikov generalnega sponzorja, predstavnikov lig, predstavnikov RZS ter strokovne javnosti.
Vodenje sodnikov bi morala prevzeti neodvisna, strokovna institucija. Danes sodniki sami sebe izobražujejo, nadzorujejo, kaznujejo, delegirajo, sodniki opravljajo to delo kot postransko stvar, kadrov je vse manj. Posledica je usihanje organizacije, brez katere ni možno izvesti ligaških tekmovanj. Kvaliteta sojenja pada iz sezone v sezono, praktično ni več kroga, v katerem se ne bi govorilo o oškodovanju, krivici, kraji. To je velika rak rana tega športa, žal tudi zaradi dvoumnih pravil.
Vrniti gospodarstvo v rokomet, denar iz občinskih sredstev ne bo dolgoročno vzdržen, tu je na potezi država z davčnimi ugodnostmi, brez tega ne bo napredka na tem področju.
Vse našteto in še kaj bi se našlo so osnovni temelji za dvig nivoja kvalitete ligaških tekmovanj, brez tega bo odliv igralcev v tujino še večji in število profesionalnih trenerjev minimalno.«
