Znani slovenski trener Sebastjan Sovič, oče še enega srebrnega kadeta Nika, je na sprejemu mladih upov v Ljubljani priznal, da ni pričakoval, da se bo v Srbiji zadržal tako dolgo. Tudi mi priznamo, da ob odsotnosti prvega zvezdnika generacije ’08 Aljuša Anžiča nismo upali pomisliti, da bi slovenski najstniki tam ostali do konca in v domovino prinesli kolajne. A Jaka Podvršič je imel s soigralci pod vodstvom Marka Šibile in njegove desne roke Anžeta Ratajca drugačne načrte.
Ko so Slovenci po velikem preobratu proti Makedoncem po vrsti vzeli skalpe Švedske, Francije, Nemčije in gostiteljice Srbije, smo že videli, kakšne. Kot se za športnike s pravo, šampionsko miselnostjo spodobi, so bili razočarani, ko so po suvereni četrtfinalni zmagi nad Madžarsko in siloviti polfinalni nad Dansko v finalu morali priznati premoč Nemčiji. "Trenutno nam ta medalja še ne sije kot zlata," je s srebrom okrog vratu in pokalom za najkoristnejšega igralca turnirja na večer finalnega poraza potarnal Podvršič. Dan pozneje, ko jo je pokazal na lepo obiskanem sprejemu v Ljubljani, je imela že malce lepši lesk. "Veliko nam pomeni, ker smo garali tri tedne, da smo prišli dobro pripravljeni na prvenstvo in potem še zdržali celoten turnir, kar ni bilo enostavno. A ko imaš kolajno okrog vratu, je vse poplačano," je dodal mladi slovenski up, ki je že dolgo pred odhodom na turnir vedel, po kaj gre.
'Oči, hočem kolajno in nagrado MVP'
Doma je to (na)povedal, tako da so bili pri Podvršičevih pripravljeni. "Žrtvoval je celo poletje, ker je hotel biti najboljši. Rekel mi je: oči, jaz hočem medaljo in hočem biti MVP," nam je razkril oče Andraž Podvršič, ko nam je razlagal o svojem sinu. Da je rokometaš z ogromnim potencialom, je videla vsa rokometna Evropa. A da postaneš Blaž Janc, samo talent ni dovolj. "Jaka je fant na mestu, na tleh, realen, deloven. Lani je začel individualno delati v fitnesu s trenerjem Denisom Tabakovićem, pri katerem med drugim trenirata Blaž Janc in Aleks Vlah. Pred prvenstvom je bil tri tedne vsak dan v fitnesu pri njem. Zelo priden je tudi v šoli (po maturancu na Krfu gre v 4. letnik športne gimnazije Šiška, op. p.), tri leta je imel Zoisovo štipendijo. Dečko na mestu, res. Najbolj sem ponosen, da je v redu fant z lastnostmi, ki sem jih naštel. Ima vse, da lahko uspe," Podvršič senior verjame, da se lahko junior razvije v vrhunskega rokometaša, a o tem kot njegov oče ne želi preveč govoriti.
Začetki v Avstriji in Luksemburgu
Čeprav ima vse pristojnosti za to. Ni namreč samo njegov oče, je tudi njegov prvi in dolgoletni trener. Jaka je s svojo danes že tako prefinjeno levico v Bregenzu po očetovih tekmah metal že, ko je komaj shodil. Rokomet je 'uradno' začel trenirati v Luksemburgu, kjer se je Andraž Podvršič kot igralec in trener pri Red Boys Differdange med letoma 2013 in 2019 zadržal kar šest let. Družina – z ženo Majo imata poleg Jake še dve hčerki (starejša je bila večkratna državna prvakinja v gimnastiki, mlajša je krožna napadalka pri Krimu) – se mu je pridružila leto dni pozneje. Njuno tovrstno športno-družinsko sodelovanje se je v Grosuplju nadaljevalo tudi po vrnitvi v Slovenijo, kjer je Jaka razen pod njegovim vodstvom treniral še pod vodstvom Tomaža Tomšiča in Urbana Stoparja.
Schmid, RN Löwen in Janc
Ko smo velikega upa povprašali po vzorniku in najljubšem klubu, za katerega bi nekoč rad zaigral, nam je bilo hitro jasno, od kod izvira(ta) odgovor(a). "Andy Schmid. In Rhein-Neckar Löwen," je izstrelil kot iz topa 186 cm visoki desni zunanji igralec, ki izmed slovenskih rokometašev najbolj občuduje Blaža Janca. Podvršičevi so namreč v času svojega bivanja v Luksemburgu izkoriščali prosti čas za obisk tekem v Nemčiji; na SP 2019 v Kölnu je na eni od njih Jaka sedel poleg Arona Palmarssona, po eni od bundesligaških tekem Kiela se je srečal z Miho Zarabcem, no, najraje je obiskoval tekme Rhein-Neckarja. Pred tremi leti tudi poslovilno tekmo legendarnega Uweja Gensheimerja, ki ga najdete med Jakovimi sledilci na Instagramu …
Tudi on danes že dobro ve, kako talentiran rokometaš je Jaka Podvršič ... "Sedaj se je izkazal, ima povsod odprta vrata. Sam sem že tri, štiri leta nazaj začel govoriti, da je on Luka Dončić rokometa. Vsi so se mi smejali. Češ, da sem njegov oče in ga hočem le hvaliti. Ampak jaz sem to videl kot trener. Ima izjemno vizijo, vidi vse igralce na igrišču. Včasih ga vprašam, kako je to videl, pa mi odgovori, da on vse vidi. Tudi eden od trenerjev pri Svišu mi je rekel, da česa takega še ni videl. Gre na strel, gleda proti golu in poda čisto drugam. Res ima vizijo …" je Andraž Podvršič razmišljal, da je pod njegovo streho zrasel rokometaš s potezo več.
Na Škofljico, potem Slovan?
V naslednji sezoni bo njegovo vizijo lahko izkoriščal Aleksander Polak na Škofljici, ki je mladeničev talent lahko unovčeval že v drugi polovici prejšnje sezone, ko ga je iz prvoligaša Grosuplja pripeljal k Svišu. Kljub mladosti ni potreboval veliko časa za prilagoditev – na skupno 20 tekmah v ligi NLB in pokalu je dosegel kar 114 zadetkov. "Prvih par mesecev je bilo zahtevnih. Ker je to povsem druga raven, sam tudi fizično še nisem tako močan kot ostali. Tako da sem se moral prilagajati, igrati drugače. Imel pa sem se super na Svišu, trener Polak mi je veliko pomagal. Zato se veselim, da bom spet sodeloval z njim na Škofljici," je poudaril 18-letnik, ki ga je medtem odkupil Slovan in ga na Škofljico poslal na kaljenje.
Zorman: Zanj je to najpomembneje
"Ne pretiravaj ta teden s treningi, okej?"je Jako med pogovorom z nami na ponedeljkovem sprejemu po napornem turnirju prekinil Uroš Zorman, kar kaže, da ima z njim resne načrte. "Da gre po poti, ki smo jo začrtali. Z nami bo treniral, igral pa na Škofljici v prvi ligi. Za njegov razvoj je to najpomembneje – da ima kakovostne treninge in pravo priložnost na tekmah," nam je slovenski selektor in trener Slovana na kratko razložil te načrte in na podvprašanje, ali govorimo o rokometašu, ki lahko postane legitimni naslednik Blaža Janca, odvrnil: "Zaenkrat kaže tako."
Programirani Jančev naslednik se že danes veseli dne, ko bo lahko treniral in igral pod Zormanovim vodstvom. "Z njim še nisem sodeloval, bom še videl, kako bo. Vzel si bom tri, štiri dni pavze, potem pa dalje. Lahko pa rečem, da je projekt Slovana super stvar. Vesel sem, da sem podpisal in se veselim trenutka, ko bom zanje tudi zaigral," je poudaril. Najraje (že) naslednje leto, kot nam je dal vedeti, ko smo ga povprašali o pričakovanjih od prihajajoče sezone. "Iskreno upam, da naredim še en korak naprej in po eni sezoni na Škofljici zaigram za Slovan," ne skriva svojih želja. In kaj pomeni korak naprej? Da kot Malik Tatar v dresu Škofljice postane najboljši strelec sezone v ligi NLB? "Ne, samo da pridem čez leto dni na Slovan," si Ljubljančan z Rudnika očitno res zelo želi zaigrati na Kodeljevem.
Namesto Pajovićevega ulova?
To ni kar samoumevno, pa ne le zaradi očitnega dejstva – ker se bo moral na Škofljici seveda najprej dovolj dokazati, da si bo zaslužil mesto v prvi ekipi Slovana. Kot nam je prišlo na uho, na trgu že zdaj vlada precejšen interes za naslednjega slovenskega čudežnega dečka. Pri Sportingu naj bi ga videli celo kot kandidata za naslednika Kika Coste, ki se bo čez leto dni pridružil Alešu Pajoviću v Flensburgu, spremljajo ga v Nemčiji in Szegedu, tako kot Aljuša Anžiča … Danes se zdi kar malo verjetno, da bi v prihodnosti lahko na slovenskih rokometnih igriščih zaživelo rivalstvo v rumeni celjski dres oblečenega Anžiča in v rdečega ljubljanskega Podvršiča. "Sam bi raje videl, da bi na naju gledali kot na dobro navezo, ne na rivala. To bi pomenilo, da bi skupaj igrala za Slovenijo. To bi bilo najbolje," je pametno sklenil mladi up, ki ga čez dve leti čaka še domače evropsko prvenstvo do 20 let. Preden gre uresničevat svoje sanje, recimo nastopiti na olimpijskih igrah 2032 v Avstraliji, na domačem članskem Euru 2034 … "Nič ne bom napovedoval, le to, da bo naredil vse, da uresničim svoje sanje," je zaključil.
