In ker je kamničan – vlak, ki pelje iz Kamnika v Ljubljano in obratno – eden najbolj prepoznavnih v naši deželi, se je spodobilo, da smo na vožnjo z njim povabili kapetana Calcita in nekdanjega odbojkarskega reprezentanta, Uroša Pavlovića.
Pred 34 leti je Uroš zaokrožil družino Pavlović iz Murske Sobote. Konec marca leta 1992 je razveselil svojo pet let starejšo sestro Stašo, mamo Tjašo in očeta Ranka, ki se je v Slovenijo zaradi ljubezni preselil iz Srbije. "Vedno se rad pošalim, da sem malo bolj Srb kot Slovenec, toda le v razmerju 51:49," nas je hitro nasmejal Uroš, ki je odraščal v ljubeči družini. Njegova mama je od nekdaj delala na banki, medtem ko se je oče ravno v preteklih dneh upokojil. "Nazadnje je delal v podjetju, ki izdeluje avtodome, tudi za Tadeja Pogačarja in za ostale ekipe," je ponosno izpostavil Prekmurec.
Bil sem njen pes in privezala me je za mizo
Sestra Staša že 10 let živi v Belgiji, Uroš je tudi ponosni stric skoraj 11-letne Ade, spomini na preživljanje otroštva s sestro pa pestri. "Ti verjetno kdaj tudi lažejo," se je nasmehnil: "Dobro sva se razumela, včasih je bilo tudi pestro. Spomnim se, da sva se enkrat igrala, da sem bil jaz njen pes, zato me je dala pod mizo in me privezala," se je smejal in hkrati držal za glavo: "A ne skrbite, travm zaradi tega nimam (smeh)."
Tudi kot mladostnika sta se pogosto družila, Staša ga je vključevala v svojo družbo. "Mislim, da sem se celo v njeni družbi prvič v življenju napil, ko so me njeni starejši kolegi vzeli pod svoje okrilje," je v smehu priznal.
Tako skrit, da so me panično iskali
"Moja mami zelo rada govori zgodbe o meni kot otroku, že kar prevečkrat, a to dela z veseljem," je uvodoma povedal, ko smo ga vprašali, kakšen je bil sicer kot otrok. "Bil sem hiperaktiven. Mama pravi, da divji, a simpatičen, a to pravi, ker sem bil njen sin, drugim v okolici najbrž nisem bil ravno simpatičen," je pojasnil in dodal: "Veliko sem padal, štirikrat sem si prebil brado, bežal sem iz vozička. Ko sem začel hodit, sem se skrival med obešalniki oblek po trgovinah, da so me panično iskali, … Ni da ni."
Veliko časa je kot kratkohlačnik preživel na igriščih, igral nogomet, kolesaril in še … "Fantje so me pogosto zbadali, ker sem s puncami včasih skakal gumitvist. Še danes se spomnim nekaterih 'kombinacij', snoopy, jagoda, čokolada," na kar je še danes ponosen.
Smrdeči sendviči zaviti v alufolijo in banane
Sedenje za šolskimi klopmi mu ni delalo preglavic, je dejal. Uroš je bil dijak športnega razreda splošne gimnazije v Murski Soboti, kjer je najbolj užival v urah geografije, biologije in slovenskega jezika, na drugi strani sta bila matematika in fizika zanj španska vas, a je danes – zanimivo – diplomirani ekonomist mariborske univerze. "Spet bom citiral mamo: 'vse je šlo po liniji najmanjšega odpora', a imel sem srečo, da sem bil 'brihten'," je ponovil besedo, ki smo mu jo položili v usta: "Sem pa izkoriščal povezavo s sestro, ki je bila izredno pridna učenka, učitelji so jo imeli radi, jaz pa sem jim govoril, da sem Stašin brat in mi je bilo pri kakšnem predmetu zato malo lažje."
Da bo Uroš športnik, ni bilo dvoma. Mama, ki v višino meri 187 cm, je bila nekdaj jugoslovanska reprezentantka v košarki, tudi oče je visok in je košarko rekreativno igral celo življenje. Košarka je bila njegova prva športna ljubezen in kot taka ostala vse do njegovega 19 leta.
Športno pot je sicer začel v gimnastiki: "Predvsem, da bi se nehal zapletati v svoje dolge noge (smeh)." Ob košarki je treniral še namizni tenis. "A priznam, da se nisem najraje zbujal ob 4. uri zjutraj, da bi se peljal na celodnevni turnir v Zagreb in jedel smrdeče sendviče zavite v alufolijo in banane," nam je nadvse doživeto opisoval te spomine.
Pri 19. letih zamenjal šport
V košarki je bil res dober, v bistvu eden največjih talentov svoje generacije. Bil je kadetski in mladinski reprezentant, v Rimu se je kot povabljeni talent udeležil kampa Michaela Jordana, na njegova vrata so trkali vsi najboljši slovenski in tudi nekaj tujih klubov. "V košarki sem imel svetlo prihodnost, a jaz sem malo uporniško pri 19 letih zamenjal šport," je pojasnil. Razlog: "Nisem bil pripravljen oditi od doma, pustiti šolo in postati profesionalec. Tu je bil tudi strah, da bi preveč zamudil v smislu druženja s prijatelji, počitnice, maturantski izlet …"
Verjetno bi prišel z Bugattijem in ne s Seatom
V dvorani je sicer vsak dan srečeval odbojkarje in trener Dejan Fujs ga je vseskozi prepričeval, da bi se jim pridružil. "In tako sem našel nov izziv," je dejal 202 cm visoki bloker.
Če mu je žal, da je zamenjal športa, je vprašanje, ki mu ga največkrat postavijo, pravi: "Za vse je bila moja odločitev šok. Bil sem med najbolj talentiranimi košarkarji v državi, … Ne morem reči, da mi je žal in mi tudi ni, ker sem tudi v odbojki veliko dosegel. No, če bi še igral košarko, bi se danes verjetno na intervju pripeljal z Bugattijem in ne s Seatom," se je smejal in na tak način pripomnil, da tudi sicer nima finančnih težav.
Večino kariere je igral v domovini, dve leti v Avstriji, a ker je šlo za zamejsko Slovenijo, tega ne šteje kot čisto pravo igranje v tujini. "Rad sem doma. Verjetno bi imel glede tega kaj povedati kakšen psiholog, če bi me vzel v roke," se je široko nasmehnil nekdanji odbojkarski reprezentant, ki je na EP 2015 osvojil srebrno kolajno.
Čez dva tedna se bo poročil
Zaradi košarke in odbojke je prepotoval precejšen del sveta, a hkrati premalo, da bi se v času med sezonami zadrževal doma. Rad potuje. Zdaj, ko ni več reprezentant – kar pomeni, da ima prosta poletja –, to s pridom izkorišča. Japonsko, Šrilanko in večino Evrope je med drugim že spoznal in povsod se je imel lepo. Za potovanja sicer tudi zapravi največ svojega denarja. "Kam me še vleče? Peru me izredno privlači, mikajo me Združene države Amerike, na Japonsko bi se takoj vrnil, ker je prekrasna, popolnoma me je prevzela, v Tokiu je, kot da bi prišel na drug planet," nam je opisal izkušnjo.
Če bo le mogoče, bo v slabih dveh tednih poletel čez ocean, končni cilj pa Mavricij, kjer si želi preživeti medene tedne. To pomlad si bosta Uroš in njegova izbranka Živa ohranila v najlepšem spominu, kajti čez dva tedna ju čaka poroka. Uroš je Živo pred tremi leti spoznal prek skupne prijateljice, nekdanje odbojkarice, ki je bila Živina sostanovalka. "Enkrat sem prišel na obisk, tako sva se spoznala, potem pa … Pa saj veste, kako gredo te stvari," se je nasmehnil naš sogovornik.
Hitro sta spoznala, da sta si usojena, hitro sta zaživela skupaj. "Živa želi postati kirurginja, zdaj opravlja pripravništvo, nato sledi specializacija," je ponosno izpostavil njen skorajšnji mož.
Kot da bi vedela, …
Seveda smo ga vprašali, kako je svojo zaročenko zaprosil za roko. Zgodba – odvila se je na posebnem mestu v prijetni restavraciji s prelepim razgledom na Malem Lošinju – je precej nenavadna. "Malo sem bil seveda živčen," je uvodoma priznal. Dodal je, da Živa ni vedela, kaj pripravlja, a je bilo videti tako, kot da je. "Tisti dan se je zbudila in mi dejala, da je sanjala, da sem jo zaročil, jaz pa sem takoj spremenil temo (smeh). Kasneje sva bila v restavraciji, prstan sem imel v avtu in se pretvarjal, da moram vanj po denarnico. Prerekala sva se, kdo bo plačal večerjo, vztrajal sem, da moram v avto. Ko sva spremljala sončni zahod, je še rekla, kako lepo bi bilo, če bi se tukaj zaročila," in Uroš je njeno željo tudi izpolnil.
Otroci, pravi odbojkar, so tudi del njune prihodnosti, a ne tako bližnje prihodnosti. Zdaj jima v tem pogledu družbo delajo nečakinje in nečaki in otroci prijateljev. "Malo si jih sposojava in trenirava, da vidiva, če je to to," se je vnovič smejal kapetan Calcit Volleyja, ki je sicer velik ljubitelj psov, z Živo sta lastnika devetmesečnega, malega, tri-kilogramskega Toy pudla z imenom Suši.
Ne vem, kako bi to danes preživel
Ko smo se dotaknili njegovega glasbenega okusa, smo spoznali, da je zelo raznolik. Kot mladenič je obiskoval festivale elektronske glasbe, ko je avstrijski festival Lake, ob Blatnem jezeru je štirikrat obiskal festival EDM s slovitimi DJ-ji kot sta Tiesto in Armin Van Buuren, neizpolnjena želja ostaja Tomorrowland. "To so bili dobri dnevi, danes pa si ne predstavljam več, kako bi te preživel," se je v smehu zamislil: "Bilo je res naporno."
Z mojimi dolgimi nogami v tistih malih sedežih sedeti tri ure in pol, …
Danes si raje zavrti balkansko glasbo. "Tistih starejših skupin, ki so še imele nek 'šmek'," je dejal in omenil Prljavo Kazalište, Bijelo Dugme, Parni Valjak, Divlje Jagode, Đorđa Balaševića. Rad ima tudi slovenske skupine, najbolj Joker Out, Mi2, kar zadeva obiskovanja koncertov je predlani v Budimpešti užival v ritmih skupine Coldplay.
Živa si želi iti na koncert Taylor Swift, je še omenil. "Tudi jaz sem padel v svet Taylor Swift. Seveda sem se moral prikupiti moji punci (smeh), a še vedno me zaradi tega moji prijatelji pogosto zbadajo. Poznam ogromno njenih pesmi, njena besedila, ko jih res poslušaš, so fantastična, Taylor je res dobra glasbenica, umetnica," je prepričano zatrdil športnik, kateremu ni neznanka tudi umetnost višje kulture. "Nisem ekstremni navdušenec. Predvsem v tujini obiščem kakšen muzej, v gledališče občasno zaidem, v opero se že zelo dolgo odpravljam," je priznal in dodal poseben zadržek: "Z mojimi dolgimi nogami v tistih malih sedežih sedeti tri ure in pol je nadvse neudobno. Vseskozi se prekladam."
V knjižnici o pomembnosti branja predaval dijakom
V prostem času se nadvse rad udeležuje Pub kvizov, igra padel in tenis, pogosto poseže tudi po literaturi. Uroš veliko bere. "V bistvu ogromno in vse zvrsti. Od Joa Nesba do športne psihologije, fikcije, avtobiografij, … Moji prijatelji me imajo za velikega bralca (nasmeh). Pred dvema letoma so me celo povabili v pokrajinsko knjižico v Murski Soboti, kjer sem dijakom predstavil pomembnost branja, pa povezavo med branjem in športom. Knjige ti res veliko dajo. Od besednega zaklada, do širine razmišljanja, domišljije, … Pa karkoli že bereš …" nam je razložil in dodal: "Na morju knjigo pogosto preberem v dveh dneh, za kakšne bolj kompleksne pa si vzamem tudi več mesecev, da jih res vsrkam, da dejansko od njih kaj odnesem."
Nihče si ni upal v najin kupe
Tudi v kuhinji, za štedilnikom, se znajde, se je pohvalil. "Z Živo rada doma skuhava pad thai, lazanja juho, karbonaro, stejke, …" je našteval samooklicani veliki jedec in nekdanji neustrašni lovec na adrenalinske viške, ki je s padalom že skočil z letala in bi to tudi ponovil. Tudi po planiškem ziplinu se je že spustil. "Skok s padalom je bila res nadrealistična izkušnja. Malo se mi je zdaj eksistencialni nagon vrnil, ko sem bi mlajši pa sem šel 'na glavo'," se je nasmehnil naš sopotnik, s katerim smo se ob kramljanju na vlaku dotaknili tudi njegovih prejšnjih izkušenj potovanja po tirnicah.
"Zelo rad imam vlake. Kot otrok sem s sestro pogosto iz Murske Sobote potoval na počitnice k teti in bratrancu v Ljubljano. Vedno sva zavzela svoj kupe, raztegnila vseh šest sedežev, nihče si ni upal k nama (smeh). To nama je bilo super. Z vlakom sem pogosto potoval, tudi na zbore košarkarske reprezentance, čeprav takrat z malo bolj težkim srcem, ker nisem bil prepričan, če je to šport zame. Večinoma sem z vlakom vedno šel nekam na lepo, zato jih imam rad. Pa tudi najbolj udoben je za nas, visoke ljudi," je dejal.
Verjamem v prijaznost
"Da, tudi za to sem zapravil par tisoč evrov," je priznal, ko smo pokazali na nekaj vidnih tetovaž. "Mislim, da jih imam že kakšnih 17. Spet moram citirati mamo, ki vsakič reče 'saj ta je pa res zadnji, kajne, zdaj pa je dovolj'," se je vnovič smejal in nam pokazal svoje poslikave, med katerimi se najde gora Fuji, pasja ušesa, pa leva in volka, astrološki znak za ovna, spomin na dedka, prva tetovaža je bil napis 'omnia mea mecum porto' oziroma 'vse, kar sem, nosim s sabo', začetnice imen svoje družine, vrtnica, prirejen citat pesmi Taylor Swift 'only the gentle survive' ali 'preživijo samo nežni', … "Sem bolj nežna duša. Nikogar ne bom poteptal, verjamem v prijaznost, na tak način greš lepše skozi življenje," je prepričan Uroš.
Upam, da bo svet kmalu lepši
Veliko poglavij ga v življenju še čaka, tudi tisto po koncu odbojkarske kariere. "Kaj bom počel? Iskreno, ne vem. Večkrat pravijo, da se kot profesionalni športnik poneumiš, ker ti ni treba razmišljati o res resnih stvareh. Zanima me fizioterapija, pa športno novinarstvo," je dejal splošni športni navdušenec, ki spremlja vse, kar ponuja svetovni šport in se zadnji dve leti dokazuje tudi kot strokovni komentator na eni od slovenskih športnih televizij.
Kako pa se vidi na jesen življenja? "Predstavljam si mir. Nisem prepričan, da bi ostal v Ljubljani, raje kje v okolici, mogoče tudi kje ob morju. Predvsem upam, da bom še vedno bistrega uma, da se mi ne bo bledlo, da bom zdrav, da bodo zdravi vsi okoli mene. In da bo svet malo lepši, kot je zdaj, ko ne gremo v neko pozitivno smer. Upam, da se to že v kratkem spremeni," je še zaključil Uroš Pavlović.
