Prvi je bil zmaga v evropski ligi, ki se jim je proti Švedinjam izmuznila le za las, vseeno pa jim je tudi drugo mesto, malce tudi po spletu srečnih okoliščin, prineslo preboj v tako želeno ligo narodov, v kateri se bodo v naslednji sezoni pridružile svojim moškim kolegom.
Korak naprej so si zaželele narediti tudi na minulem evropskem prvenstvu v Istanbulu, kjer so si skupaj z vodstvom za cilj zastavile uvrstitev v četrtfinale. To jim ni uspelo, tudi z nekaj smole pri žrebu, saj je bila Nizozemska eden najbolj neugodnih tekmecev v četrtfinalu. Slovenke so deseti reprezentanci sveta in četrti v Evropi nudile odličen odpor, vseeno pa ji nazadnje po petih nizih morale priznati premoč. Kot se je izkazalo, jim je visoka zmaga nad Nemkami, ki so v osmini finala premagale Belgijo, bolj škodila kot koristila, saj bi bile Belgijke, ki so proti Nemkam položile orožje, gotovo lažje premagljiv tekmec, tudi iz razloga, ker jih Slovenke poznajo bolje iz pripravljalnih tekem pred prvenstvom. Grenak priokus daje tudi dejstvo, da sta se med osmerico znašli od Slovenk nižje rangirani reprezentanci Grčije in Švedske, ki pa sta imeli proti Francozinjam oziroma Čehinjam tudi lažje premagljiva nasprotnika.
Ob vsem skupaj je nekatere zbodel tudi način vodenja tekem italijanskega selektorja Alessandra Oreficeja, ki se glede tega precej razlikuje od njegovega rojaka Fabia Sole, ki vodi slovensko moško vrsto. Ta se je skozi celotno prvenstvo naslanjal na isto sedmerico igralk, ostalim pa nudil le drobtinice. Presenetil je že z odločitvijo, da v ekipo za evropsko prvenstvo ne vključi lani prve korektorice Eve Zatkovič in Mije Šiftar, ki bi na nekaterih tekmah, posebej zadnji, lahko razbremenili Neneh Sillah in Mašo Pucelj. Slednji sta sicer odlični igralki, ki pa težko v enakem ritmu odigrata celotno srečanje. Marsikdo meni, da bi bil ob drugačnem trenerjevem pristopu končni dosežek lahko še boljši.
Na koncu je Slovenija pristala na 12. mestu, kar je še vedno najboljša slovenska uvrstitev na ženskih evropskih prvenstvih. Težko se je znebiti vtisa, da bi v kakšni drugi skupini in ob drugačnem žrebu lahko dosegle še več, vsekakor pa so potrdile, da so se najboljšim na svetu še bolj približale in da je pred njimi še lepa prihodnost. Ne nazadnje so bile druga najmlajša reprezentanca na tem prvenstvu. Vsekakor bi to reprezentanco, tudi z zdaj odsotnimi igralkami, veljalo zadržati skupaj vsaj do konca tega olimpijskega cikla, saj so z nekaj sreče dovoljene tudi olimpijske sanje.
