Včeraj smo pisali o čudovitem prizoru, ki se je v nedeljo zvečer odvil na stadionu v Varaždinu, kjer je slovenska nogometna reprezentanca odigrala prijateljsko tekmo proti hrvaški izbrani vrsti. Gostitelji so z zadetkom tik pred koncem vknjižili zmago 2:1 in si vsaj približno popravili voljo pred potjo na svetovno prvenstvo, medtem ko je Slovenija kljub porazu pustila izjemno dober vtis. No, njen prvi zvezdnik pa je dodatno navdušil z gesto, ki je ganila in raznežila vsakogar.
Kot si lahko obširneje pogledate in preberete na tej povezavi, je Oblak po tekmi odšel do skupinice navijačev z obeležji hrvaške izbrane vrste, se enemu od malčkov med njimi podpisal na hrvaški dres, drugemu pa namenil pravcato dragocenost - tako svoj podpisan dres kot svoje personalizirane vratarske rokavice. Tekle so solze sreče, presrečna mama je vse skupaj celo pripisala božjemu čudežu. A v prvi vrsti je šlo za gesto človeka, ki je ob vsej slavi in vseh pogodbah vsa ta leta ostal točno to - človek.
Naš članek s fotografijo in posnetkom tako samega dogodka kot presrečnega fanta je naletel na izjemen odmev. Ne toliko v Sloveniji, kjer vedno znova razmišljamo po svoje, temveč na sosednjem Hrvaškem, od koder prihajajo odzivi, ki jim je nekaj pozornosti treba nameniti iz kar nekaj zornih kotov. In ob katerih bi se veljalo na sončni strani Alp vsaj malce zamisliti ter si našo južno sosedo vzeti za vzor na več področjih. Ne enega ne drugega sicer verjetno ne bomo storili, a to je že druga zgodba.
Če nam najprej dovolite poklicni vložek, vsekakor velja zapisati tole. Zgodbo so povzeli in ne piedestal postavili čisto vsi najbolj ugledni in najbolj brani hrvaški mediji - pri čemer pa je šlo za objave z najvišjimi poklicnimi in etičnimi standardi povzemanja originalne vsebine, kakršni veljajo v medijsko najbolj razvitih in urejenih državah. Morda vam zveni nepomembno, a vam zagotavljamo, da je v svetu, ki je tudi za medije (in pogosto predvsem za medije) zelo zahteven, vse kaj drugega.
A pustimo nas, naše delo in dejstvo, da smo v Sloveniji s standardi povzemanja v kameni dobi, medtem ko je z rednim spremljanjem hrvaških medijev drugačno prakso mogoče opaziti tudi tedaj, ko gre za povzemanje med seboj, torej znotraj hrvaškega medijskega trga. Pustimo nas in se osredotočimo na nekaj še precej bolj pomembnega, kar je sledilo razkritju, da je Oblak na hrvaškem pustil svoj dres, svoje rokavice, predvsem pa del svoje duše, človečnost in tako zelo dober vtis.
Prav neverjetno je, da je to slednje pri sosedih naletelo na še precej večje občudovanje in spoštovanje kot v Janovi domovini Sloveniji. Hrvaške objave dogodka so v različnih medijih zbrale na stotine - da, brez pretiravanja, na stotine odzivov, komentarjev, delitev, poobjav. Pri čemer pa bi si poseben, še precej daljši zapis zaslužilo citiranje tega, kar so zapisali hrvaški nogometni navdušenci. Nikoli nam ne bi uspelo zbrati vsega, kar so zapisali, in nikoli nam ne bi uspelo prenesti vseh teh čustev - morda je bolje, da sploh ne poskusimo.
Trudite se lahko, kolikor hočete, a na slovenskih tleh ne boste zbrali toliko pozitivnih zapisov, toliko občudovanja, toliko spoštovanja. Toliko poudarkov, da gre za enega najboljših, če ne najboljšega vratarja na svetu - trenutno, v zadnjih letih, v zadnjem desetletju. Toliko poudarkov, da gre za človeka, ki je znan po tem, da ogromno pozornosti nameni navijačem, oboževalcem, predvsem pa tistim najšibkejšim, najbolj ranljivim in posledično najbolj pomembnim. Ne bo vam žal, če katero od teh objav na hrvaških straneh ali na družabnih omrežjih poiščete in se v vse skupaj malce zakopljete.
Na tej povezavi vam morda lahko ponudimo eno od njih, ne da bi želeli zanemariti ostale. Uživajte in se zamislite.
