Selektor Boštjan Cesar je bil tisti, ki je ta teden odprl izjemno pomembno, vsekakor premalokrat odprto temo. Potem ko se je veliko govorilo o fizičnem padcu in težavah slovenske izbrane vrste v drugem polčasu srečanja s Škotsko in so se priprave na drugo tekmo zdele težka misija, so nacionalno zasedbo v odlično stanje spravile pridne roke zdravstvene službe in fizioterapevtov.
Cesar jih je izpostavil takoj po sijajni zmagi nad Severno Makedonijo, jim dal medijski prostor in se jim zahvalil, vse skupaj pa ponovil in podkrepil pred petkovo potjo v Švico. Ljudje iz ozadja so tako bolj kot kadarkoli stopili v ospredje - in kot pravi selektor, prav je tako. Čeprav so to ljudje, ki se radi držijo v ozadju in sta tako diskretnost kot zaupanje del njihovega poslanstva, si kdaj pa kdaj vsekakor zaslužijo tudi nekaj žarometov.
Trenutek za vsaj omeniti enega od njih pa na tej točki ne bi mogel biti boljši. Stvari so se pač zložile tako - od Cesarjevih besed, prek širše javne razprave o vlogi teh ljudi, do dejstva, da je bil ob večernem prihodu v Švico na stadionu v Luzernu za nastop na tiskovni konferenci predviden legendarni kapetan Oblak. Človek, ki za svoje telo skrbi kot za svoj tempelj, tudi zaradi tega na najvišji mogoči ravni že tako dolgo drži svojo kariero, pri vzdrževanju tega templja pa mu dolga leta pomaga someščan in Škofja Loke.
Nikomur v nogometnih krogih ni skrivnost, da Žan Rant Roos, ki je nekoč delal tudi v slovenski rokometni reprezentanci, zdaj pa že vrsto let v nogometni, z Oblakom veliko dela tudi individualno. O tem skromno in lojalno molči, drži se tako ob strani, da se bolj ni mogoče, mi pa ne sprašujemo. A kot rečeno, zdelo se je - še več, bil je močan občutek -, da je to pravi trenutek, da vprašamo. Ne njega, temveč Jana. Ne vsiljivo, temveč spoštljivo in na način, naj nam pove, kar želi in lahko.
Da ni želel ostati zgolj pri njemu, je razumljivo in vredno občudovanja. Jan je timski igralec, tim so tudi ljudje, ki za tim skrbijo. Lahko pa skozi njegove besede začutite marsikaj. Pravzaprav se ne spomnimo odgovora, za katerega bi si vsa ta leta Oblak vzel toliko časa, tako izbrane besede, toliko spoštovanja in topline, toliko občudovanja in poudarjanja ravno tega, kar je glavno sporočilo - da soj žarometov včasih mora pasti tudi v sobe, v katerih dolge ure mukotrpno delajo, da veliki zvezdniki lahko so to, kar so.
Z njegovimi besedami in brez premorov ali posegov: "V karieri profesionalnega športnika so fizioterapevti, zdravniki in vsi ljudje okoli ekipe zelo pomembni. Premalokrat so v soju žarometov, ampak so res zelo pomembni za našo regeneracijo in pripravo na tekmo, še sploh ko te pesti določen problem in z njimi preživiš po osem ur na tisti mizi. Brez njih profesionalni športnik na igrišču ne more pokazati tistega, kar sicer lahko, saj telo tega v mnogih primerih ne bi dopustilo. Oni so tisti, ki lahko dosežejo, da si vedno zmožen dati od sebe 200 odstotkov, ne glede na to v kakšnem stanju prideš na tisto mizo. Zato se jim vedno iskreno zahvaljujemo, saj dobro vemo, da brez njih ne bi mogli igrati na takšni ravni."
