Hrvaška – Slovenija 2:1 (0:0)
Varaždin - Stadion Varteks, gledalcev 7500, sodniki: Csonka, Albert, Vigh-Tarsonyi (vsi Madžarska).
Strelci: 1:0 Modrić (51.), 1:1 Šporar (83.), 2:1 Mario Pašalić (93.).
Hrvaška: Livaković, Gvardiol, Pongračić, Erlić (od 82. Šutalo), Stanišić, Kovačić (od 46. P. Sučić), Modrić (od 58. Mario Pašalić), Kramarić (od 46. Baturina), Perišić (od 64. Vlašić), Marco Pašalić (od 64. L. Sučić), Budimir (od 46. Matanović).
Slovenija: Oblak, Janža, Drkušić (od 89. Zec), Bijol (od 64. Bijol), Ratnik, Karničnik (od 16. Kuzmić), Lovrić, Gnezda Čerin, Begić (od 64. Matko), Šturm, Vipotnik (od 64. Šporar).
Rumeni kartoni: -.
Rdeči karton: -.
Stadion v Varaždinu je eden tistih hrvaških objektov, ki so videti kot relikvije iz nekih drugih časov. Na obronkih sicer očarljivo idiličnega mesta počasi začenjajo z vlaganjem v obnovo in imajo smele načrte, a tokratno gostovanje hrvaške izbran vrste je še bilo videti, kot bi nogometna sedanjost obiskala kuliso iz preteklosti. Vse skupaj pa ne naključno in z jasnim namenom.
Tekme v Varaždinu veljajo za domače tekme legendarnega hrvaškega selektorja Zlatka Dalića, ki je bil rojen in je odrasel sicer na ozemlju Bosne in Hercegovine, tukaj streljaj od slovenske meje pa je bil aktiven najprej kot igralec in nato še na začetku svoje trenerske kariere, v kateri je zdaj že devet let selektor hrvaške izbrane vrste. Z dvema kolajnama s svetovnih prvenstev, jasno – srebra iz Rusije in brona iz Katarja.
Tukajšnji gledalci so ga pozdravili toplo, pa čeprav ob selitvi reprezentance s priprav na Reki čez Zagreb v Varaždin ni manjkalo napetosti. Kot smo pisali, Daliću ne glede na velike uspehe očitajo ujetost v preteklost, preveč staro, ukalupljeno in počasno reprezentanco, v kateri se po mnenju medijev in javnosti preveč igra na stare zasluge in nedotakljive statuse. Selektor je to v veliki meri priznal, a dal hkrati jasno vedeti, da je to njegov način, od katerega ne odstopa.
Če je ob tem obstajal določen strah, da bi izjemno motivirana, tudi jezna, predvsem pa uspeha za popotnico pred potjo na mundial v ZDA željna Hrvaška lahko dobila Slovenijo v njeni izraziti kadrovski tranziciji v mlin, se je zgodijo dvoje. Pod točko ena je bilo hitro jasno, da Hrvaška vsaj trenutno ni stroj, ki bi deloval posebej zastrašujoče. Pod še pomembnejšo točko dve pa se je Slovenija na zelenico postavila izjemno dobro.
Ne samo da je takoj zagrozila, ravnotežje zasedbe selektorja Boštjana Cesarja je hitro začelo žarčiti zanesljivost, izbranci so preudarno opravljali svoje naloge, ni bilo izgubljene žoge in naključju prepuščenega centimetra. Nihče prvega polčasa ne bi mogel ovrednotiti drugače kot z ugotovitvijo, da je Hrvaška več držala žogo, a imela z izjemo strela z glavo Budimirja in obrambe Oblaka po 25 minutah od tega zelo malo. Slovenija pa več.
Sicer boste rekli, da strel v vratnico Sandija Lovrića po dobrih desetih minutah ne bi končal v mreži, če bi šel znotraj okvirja vrat – in verjetno imate prav. A to ne spremeni dejstva, da je Slovenija sijajno zapirala, hkrati pa si dovolj upala igrati. In groziti. Še bolj kot v opisanem primeru v 37. minuti, ko je dvakrat zapretil Vipotnik, pri čemer se je ob prvem streli vratar Livaković moral zelo izkazati, da je preprečil slovensko vodstvo.
No, še bolj pa se je moral izkazati že v 47. minuti, ko je Tjaš Begić s sijajnim strelom potrdil spoznanje, da je bila z izidom 0:0 lahko bolj zadovoljna Hrvaška. S prikazanim in videnim pa bolj nezadovoljna, o čemer so zelo dobro pričale tudi tri menjave med polčasoma v primerjavi s slovensko ničlo – selektor Cesar je bil s svojo enajsterico več kot upravičeno nadvse zadovoljen.
Slovenija je celo dobila dodaten zalet, a na njeni najvišji točki se je zgodil nekdo, ki ima pri 40 letih za seboj res vse in še več, kar je na tisti zares najvišji nogometni ravni mogoče imeti. Luka Modrić. Ni bila posebej nevarna akcija, ki je žogo spravila do njega. A imel je dovolj prostora, tako ali tako pa dovolj mirnosti, zbranosti, izkušenj. S prefinjenim strelom je v 51. minuti premagal Oblaka in popeljal svojo zasedbo v vodstvo.
Šok v slovenski ekipi je bilo čutiti, tudi videti, a je naši izbrani vrsti treba priznati še nekaj. Hitro se ga je otresla, poskusila znova, odigrala nekaj dobrih kombinacij in v 61. minuti uprizorila nesporno akcijo tekme. Nekaj je bilo v njej dotikov na visoki ravni kakovosti in zbranosti, sijajni Begić je z zadnjo podajo dokončno postal prvi sodniški mož, Vipotnik pa bi še pred mesecem dni sam pred vratarjem zaključil kot za šalo – tokrat pač ne.
Begić je na tej točki odšel iz igre v paketu slovenskih menjav in to dejstvo ter ta trenutek si zaslužita še dodatno pozornosti. 22-letnik je proti svetovnim zvezdam v zasedbi tekmecev odigral pogumno, dokazovanja željno, usmerjeno v iskanje domiselnih, za nasprotnika nevarnih rešitev. Vse skupaj kak centimeter ga je delil od zadetka in asistence proti evropski velesili, in čeprav zaradi tega ne sme poleteti, ima vso pravico načrtovati velike stvari. In mi z njim.
Že pred tem je z igrišča odšel zimzeleni, večni, nesmrtni, veliki Modrić, ki bo na svetovnem prvenstvu deležen globalne pozornosti in ki bi utegnil tam tudi skleniti svojo neverjetno pot. No, tekma v Varaždinu pa je v sklepno fazo vstopila s precej nižjim ritmom in zdelo se je, da bo ostalo pri vsem videnem, zapisanem, ugotovljenem. A ni. Morda tudi zato, ker si je Slovenija zaslužila več in se je to nekako moralo poravnati.
Andraž Šporar je bil pozoren med hrvaško gradnjo še enega počasnega napada – in ko je Baturina kriminalno slabo podal nazaj, je bil slovenski napadalec na žogi. Zaključek pa tak, kot se ga ne bi sramoval nihče na nobeni, tudi najvišji ravni. Za imeniten zadetek in za imeniten razultat, ki bi bil najmanj, kar si je Slovenija zaslužila. In bi prišel v trenutkih, ko je to malokdo verjel. Ciper bi bil pozabljen, poletje lepše.
A tako je to v nogometu s temi bi, bi, bi, bi, bi. Ni bilo. Mario Pašalić je zadel s praktično zadnjim strelom na tekmi, čeprav Hrvati niso čisto dobro vedeli, kako bi prišli do česa takega. Kar naenkrat je iz popolne melanholije na stadionu izbruhnila evforija ob zvokih Thompsona. Poraz pa je vedno poraz. Tak je včasih še hujši. Toda, pozor. Pozor! Po tej predstavi smo vsi dolžni jesen dočakati z upanjem in optimizmom. In to ni floskula.
