Če je neka liga razvojna ali ne, je pravzaprav zelo težko definirati. Najboljša primera, ko bi se ob tem vprašanju najbrž nagnili k nikalnemu odgovoru, lahko poiščemo v Saudski Arabiji ter Turčiji, kjer se na mnoge (padle) zvezdnike stavi predvsem zaradi medijske zanimivosti in torej preteklih zaslug. Seveda pa obstaja kar nekaj državnih prvenstev, ki delujejo kot izvrstna odskočna deska za mlade igralce. Med te, tako pravijo, sodi tudi slovensko. Nedvomno so znotraj njega številni klubi, sploh tisti rezultatsko manj obremenjeni, res zgleden primer tega, kako je treba biti potrpežljiv z mladimi ter nadarjenimi igralci. V zadnjih letih se je, roko na srce, na sceno prebijalo veliko takšnih mladeničev, za katere smo dolgo menili, da morajo biti rojeni pod res srečno zvezdo, da igrajo na takšni ravni. Vendar pa se je pri večini res lepo videlo, kako so - morda sicer ne iz tekme v tekmo, na dolgi rok pa zagotovo - ob pridobivanju izkušenj napredovali. In si nenazadnje, kljub številnim začetnim pomanjkljivostim, zgradili ime ter status ter postali tržno zanimivi. Nemalo se jih zato, dokler so leta še na njihovi strani, odloči za odhod v tujino, vendar pa žal opažamo, da se mnogi med njimi za ta korak odločijo prehitro in se nato tam opečejo. Sploh v zadnjih letih je moč opaziti, da le manjši del igralcev, ki zapusti našo ligo, v močnejših ligah hitro pridobi pomemben status v svojem moštvu. Prilagoditvena doba teh igralcev je običajno kar dolga. Marsikdo bi na podlagi tega pomislil, da slovensko prvenstvo ne more biti najboljše, vendar pa dejansko podobne vzorce opažamo tudi v obratni smeri. Našteli bi lahko veliko zvenečih imen, ki so se v deželico na sončni strani Alp preselili iz bistveno močnejše lige ter z neprimerno več izkušnjami, a se tu nikakor niso znašli. Vse to pa je seveda lep pokazatelj, da v slovenski ligi vlada veliko specifik. Najbolj varne naložbe pa dejansko predstavljajo igralci, za katerimi je že precej odigranih tekem v tem tekmovanju in torej ne zvezdniški tujci, ki jim je drugje nekaj manjkalo.
Most za "amaterje", ki bi se prebili do uglednih evropskih klubov
Kaj je v načinu ter ritmu igre tako nenavadnega, da se številni igralci, ki pridejo iz boljših lig, pri nas ne znajdejo, je seveda nemogoče ugotoviti. Po drugi strani pa se zdi, da so razmere naravnost idealne za mnoge fizično superiorne ter tehnično nedovršene igralce z nogometnih zakotij. Predvsem Bravo in Koper se lahko pohvalita z izjemnim skavtingom, saj sta v zadnjih prestopnih rokih predvsem iz nižjih francoskih lig pripeljala kar nekaj takšnih, ki so se izkazali za dodano vrednost ter postali tudi tržno zelo zanimivi. Ne le to, za mnoge med njimi se celo zdi, da imajo po prestopu na še višjo raven v povprečju manj težav kot slovenski igralci, iz česar lahko - gre sicer za grobo oceno - sklepamo, da se z izvrstnimi fizičnimi danostmi ter slabšo tehniko v tujini lažje preživi kot pa obratno.
Prisila bi se lahko izkazala za koristno
Znotraj naše lige tudi pri klubih, ki se borijo za podobne cilje, opažamo precejšnje razlike v načinu delovanja. Nekateri s tistim pravilom, po katerem mora tekmo začeti vsaj en Slovenec, ki lahko nastopi za mlado reprezentanco, nimajo nobenih težav in tako ali tako vsakič znova od prve minute stavijo na več takšnih, spet nekaterim drugim gre to močno v nos. Da se to pravilo da izigravati, sta v prvi sezoni pokazala Koper in še posebej Rogaška. Obe moštvi sta na ogrevanje redno hodili z 12 nogometaši, menjave ob prvi prekinitvi pa so postale nekaj popolnoma rutinskega. Kako bi si vse skupaj skušal razložiti nekdo, ki tega pravila ne pozna in bi za nekaj zaporednih tekem odprl zapisnik Slatinčanov, bi bilo res zanimivo pospremiti. Skratka, ni jih bilo malo, ki so se iz tega pravila norčevali ter opozarjali na to, kako bizarno lahko ga je obiti. Naposlušali smo se komentarjev, kako to ni v redu, predvsem pa ne pravično. Glede zadnjega je res težko karkoli oporekati. Natanko toliko, kot je bilo srečnežev, je bilo namreč na drugi strani tudi žrtev, med njimi največ med vratarji. In z vsemi tistimi, ki so status prvokategornika izgubili zgolj zaradi tega pravila, ni bilo težko sočustvovati. Razumemo tiste, ki trdijo, da je šlo za strel v temo, vendar pa je nogometna zveza do neke mere vendarle dosegla svoj namen. Jasno, klubi z najvišjim ugledom si izigravanja pravil niso mogli privoščiti, posledično pa so morali ekipo graditi z mislijo na nove zahteve. Ob tem pa so nemalokrat preplačali kakšnega mladega slovenskega reprezentanta in na koncu na nek način pod prisilo razvijali njegov potencial. Prisila, ki pa bi lahko naši reprezentanci v prihodnosti zelo koristila.
Ekstremi težko prinesejo kaj dobrega
No, opozoriti je treba tudi na to, da pri nas mnogi klubi takrat, ko zaidejo v rezultatsko krizo, težave maskirajo s tem, da v ospredje silijo člane mladinske ali celo kadetske zasedbe. Ta taktika pa je, vsaj pri navijačih, pri iskanju miru dejansko uspešna. Komentarjev, kako bi vsi morali najprej dati priložnost Slovencem, pri nas ne bo težko zgrešiti. Za tem, da so najbolj nadarjeni slovenski fanti pogostokrat precej boljši od tujcev, ki se v svoji državi pač niso mogli prebiti v ospredje, se skriva ogromno logike. Nekaj, v čemer najdemo še dodaten razlog za prej omenjeno filozofijo. No, kljub temu pa ste lahko trdno prepričani, da bo najboljšo ekipo v večini primerov sestavil tisti, ki se bo na nacionalnost oziral le do mere, da izpolni kvoto, ter se osredotočal zgolj in samo na kakovost. Matematično zelo malo verjetno je, da lahko do dobre celote prideš s kakršnokoli ekstremno ideologijo, kot je denimo ta, da staviš samo na zelo mlade, na same Slovence ali celo na čim več tujih nogometašev. Ravnotežje je običajno ključ do uspeha.
