Marsikdo bi si želel doživeti otroštvo, kot ga je Domžalčan. Njegova družina ima že vrsto let v tem mestu v lasti veliko kmetijo, na kateri imajo konje, koze, kokoši, dva psa čuvaja. »Nedavno pa smo dobili še dva mala prašička,« je ponosno okolje, v katerem je odraščal, uvodoma opisal 25-letni košarkar.
»'Štalo' je sicer zgradil oče moje mame, moj dedek Valentin,« je še dodatno razložil Rok in tako imajo Radovićevi že vrsto let Športno konjeniško društvo Valentin. Tega od nekdaj vodi Rokova mama Marjeta, ki je sicer hkrati opravljala delo učiteljice športne vzgoje, zadnje leto pa je v pokoju. »Ona nikoli ne more biti pri miru, ona vse drži skupaj, ona je šefica, njo je treba najbolj pohvaliti,« je svoji mami zapihal na dušo športnik, ki še danes, ko ima čas, pomaga pri delih na kmetiji.
Težko opišem, kakšen mir začutim
»Včasih so k nam prihajali tudi otroci s posebnimi potrebami, na terapijo z živalmi. Tudi to je bilo del mojega odraščanja,« se je še spomnil Rok, ki je seveda spreten pri negi živali, med drugim tudi jaha. »Nisem pa nisem velik ljubitelj jahanja. Konje raje božam, jim dam kaj jesti, vedno rad pridem domov v 'štalo', težko z besedami opišem, kakšen mir začutim ob tem. Mir je tisti, ki mi sicer tudi najbolj polni dušo,« je izpostavil naš sogovornik.
Rok sicer ni odraščal samo v družbi številnih živali, ima tudi dobra tri leta starejšega brata Luka, ki je prav tako nekdaj igral košarko. »Kar nekaj let sva bila največja sovražnika,« se je Rok zasmejal, ko smo ga vprašali, kako se spominja njunega odnosa, ko sta bila otroka: »A to je klasična ljubezen med brati. Nisva se imela rada. Luka sploh ni želel, da bi hodil na isto igrišče, v bistvu mi je prepovedal. A to so take smešne zgodbe, danes sva zelo dobra prijatelja.«
Zelo dober nogometni vratar
Ker sta tako mama in oče igrala košarko, je imel Rok to v bistvu že v genih. »Mami je bila mogoče celo boljša kot oče (smeh). Levičarka, ki nikomur ni podajala (smeh). To, ko se dobi z nekdanjimi soigralkami, vedno poslušamo,« se je smejal, a nato hkrati dodal, da igra z oranžno odbojno žogo ni bila njegova prva športna ljubezen. To je bil nogomet, še danes tega spremlja z vso pozornostjo. »Kot otrok sem bil zelo dober nogometni vratar,« je samozavestno pojasnil: »Leto dni sem oba športa treniral skupaj, pri čemer me je brat ves čas provociral, jezil ter govoril, da so nogometaši čudni in podobno. Od 10 leta naprej sem nato igral samo še košarko, ta mi je bolj ugajala.«
Pa mu je kdaj žal, da je izbral košarko? Da ni postal nogometaš? »To se še danes kar pogostokrat vprašam. A nikoli ne veš, kaj bi bilo, če bi bilo. Da, danes bi lahko bil svetovno dober vratar, a hkrati ne bi spoznal oseb, ki sem jih v košarki in ki mi veliko pomenijo. Lahko rečem, da mi je malo žal, po drugi strani pa mi hkrati ni žal,« je razložil.
Kot otrok je bil nadvse živahen, včasih še preveč. »Ne maram biti doma, vseskozi sem bil kot otrok zunaj. Vedno sem bil tisti, ki je zadnji prišel domov, ki se ga je vedno klicalo, da naj že pride domov. Mami mi je zaradi tega večkrat rekla, da sem kot cigan (smeh). Bil sem zelo navihan in da, vseskozi so imeli z mano težave, bil sem kar lump,« je s širokim nasmeškom priznal Radović.
Področni prvak v metu vortexa
Kot učenec, pravi, se ni mogel nikoli prav pohvaliti. »Nisem rad hodil k pouku, ni bilo predmeta, ki bi mi bil všeč,« se je široko nasmehnil in se v isti sapi malo popravil. »No, matematika mi je bila nekako všeč. Udeležil sem se vseh mogočih šolskih športnih tekmovanj, samo, da mi ni bilo treba biti pri pouku (smeh). Mislim, da sem bil celo področni prvak v metu vortexa,« se je z novim širokim nasmehom pohvalil in se spomnil, da je v OŠ nekaj časa celo obiskoval šahovski krožek. »Takrat mi je bilo zelo všeč. Zdaj, pred kratkim, sem ga prvič po 10 letih igral na letališču v Frankfurtu in sem bil prav ponosen, da mi je šlo zelo dobro, da sem se spomnil nekaj 'trikov'. No, nisem bil slab (smeh).«
Srednjo šolo je obiskoval v Zagrebu, kamor se je zaradi košarke preselil s 15 leti in tam živel štiri leta. »To je bila zasebna šola in ne morem se pohvaliti, da sem bil pogosto prisoten pri pouku. Mene je zanimala samo košarka, košarkar sem nameraval postati, druge možnosti ni bilo,« je dejal ekonomski tehnik po izobrazbi in se prijel za glavo: »V bistvu me zdaj veliko bolj zanimajo stvari, ki bi se jih moral takrat učiti in danes mi je malo žal, ker me takrat nič ni zanimalo. Priznam pa, da še vedno nerad berem.«
Selitev v hrvaško prestolnico, pravi, je poskrbela, da ga je 'srečala pamet', pravi. »Ko sta me starša in brat pustili v Zagrebu in se domov odpravili brez mene, je moje življenje postalo bitka,« se je spomnil trenutka, ko se je njegovo življenje precej spremenilo, otroštvo se je zanj takrat končalo.
»Hrvaško sem že malo znal govoriti, predvsem zaradi očeta,« je pojasnil. Oče Predrag, ki prihaja s hrvaškega Lošinja, in je zaradi košarke prišel v Slovenijo, kjer je spoznal svojo ženo, je sicer danes trener košarkarjev Vrhnike v 2. slovenski ligi. Včasih je bil trener pri Heliosu in v Laškem, bil je tudi pomočnik v ženski reprezentanci, svojega sina pa je tudi naučil osnov hrvaškega jezika. »Oče je doma hrvaško vedno govoril, ko je bil jezen (smeh) in je tako, ko sem bil poreden otrok, pogosto govoril hrvaško,« se je tudi tem spominom glasno smejal Rok.
Veliko islandsko presenečenje
Rok je s košarko že videl nekaj sveta, še več bi si ga želel spoznati tudi zunaj košarke. Le nekaj dni preden smo se dobili z našim reprezentantom, je teden dni v družbi prijateljev preživel na Islandiji. »Najboljši prijatelj že tri leta dela na Islandiji in smo ga presenetili z obiskom ter organizirali, da mu ta teden dni ni bilo treba v službo, za to, da smo skupaj z avtodomom prevozili celotni otok. Bilo je fantastično,« je na hitro orisal veliko presenečenje.
Pravi, da ni zapečkar in da ima še veliko želja po odkrivanju različnih delov sveta. »Mogoče se bo slišalo malce smešno, ker to niso čisto navadne želje, a zelo rad bi obiskal Kirgizistan, Kazahstan, Afganistan, … in upam, da mi bo vse te države uspelo obiskati v naslednjem letu ali letih,« močno upa Radović.
Naslednje poletje bo to sicer kar malo težko izvesti, kajti Roka takrat čaka skok v zakonski jarem in se že pripravlja na poroko. Njegova izbranka zaročenka Petra je sicer Zagrebčanka, pred štirimi leti sta se spoznala v Domžalah. »Petra je bila prijateljica dekleta mojega prijatelja oziroma soseda. Ko sva se spoznala, nisem iskal dekleta. Užival sem, lepo mi je bilo, nič ni mi manjkalo,« potem pa je v njegovo življenje vstopila simpatična Hrvatica in mu svet na lep način obrnila na glavo.
Zaroka in pol
Zaročila sta se pred nekaj tedni, v Kranjski Gori, na jezeru Jasna. Rok, ki pravi, da sicer ni kdo ve kakšen romantik, je poskrbel za vsak najmanjši detajl v tem velikem presenečenju. Fotograf se je skrival v grmu, glasba je začela igrati ob točno pravem trenutku, še vreme – tisti dan je deževalo – je sodelovalo in za vsaj nekaj minut, ravno, ko je Rok Petro prosil z roko, je nehalo deževati. Vse je spremljala določena mera stresa, a se je Rok tega hitro otresel, pravi, da je vedno tako. »Iz hotela so me poklicali, da morava priti prej, ker bodo zaprli cesto in sem se moral tisto jutro na vrat na nos nato s fotografom, violončelistom in vsemi ostalimi dogovoriti, da moramo na prizorišče priti prej. Ne bom rekel, da je bilo zelo stresno, ker sem tak, da se stresu ne pustim, verjamem, da se bo vse v redu končalo. Na koncu je izpadlo še boljše, kot sem mislil, da bo. Ob zaroki je sijalo sonce, če bi šlo vse po prvotnem načrtu, bi jo za roko zaprosil, ko je padala toča (smeh). Hvala, gospod lastnik hotela, ker smo morali priti prej,« se je danes smejal svoji pripovedi: »To je bil pravi projekt in prav ponosen sem nase, kako sem vse organiziral. Mogoče pa bi bil to lahko moj poklic, ko končam košarkarsko kariero, da bi bil organizator presenečenj,« se je gromko zasmejal ob tej mislil. »Ko razmišljam, kaj bi počel, če ne bi igral košarke, mi vsak dan na pamet pade nekaj drugega,« se je z nasmeškom zamislil slovenski reprezentant.
On je najlepši na svetu, vsem se pohvalim, da ga imam
Ko smo Roka vprašali o otroških vzornikih, je dejal, da sta bila Kevin Garnett in Tracy McGrady košarkarja, po katerih se je zgledoval, prav posebno mesto pa je imel v njegovem srcu Kobie Bryant, zaradi katerega je veliko Rokovih prijateljev sploh začelo igrati košarko in ta ga na nek način spremlja še danes. Tako je namreč poimenoval svojega mačka.
Za nakup Kobija se je sicer odločil skupaj s svojo zaročenko Petro, ki ji je bilo ob številnih Rokovih odsotnosti dolgčas, in tako sta se odločila za mačko pasme britanska kratkodlaka. »Vsem kažem fotografije, zelo sem ponosen nanj, kar bi ugotovili, če bi na mojem telefonu odprli galerijo fotografij, kajti tam imam samo njegove,« nam je pokazal in se ljubeče nasmehnil ob prizorih: »On je najlepši na svetu, vsem se pohvalim, da ga imam.« A tako ni bilo vedno. »Sprva nisem hotel imeti mačka, zdaj pa ga imam najraje. A res ga nisem želel, vedno sem imel pse, velike pse, ki pa jih v stanovanju v Ljubljani ne morem imeti. Tako sva s Petro naredila kompromis, da lahko kupiva mačka, a le, če mu je lahko ime Kobie, ker je šel svet, potem ko je umrl Kobie Bryant, k hudiču,« je razložil naš košarkar.
Vse, samo jagod ne
Petra se sicer ukvarja z družbenimi omrežji, je spletna vplivnica. »Vseskozi je na telefonu, snema itd. Pa veliko tudi kuha in nikoli nisem lačen, dobro jem,« je pohvalil svojo bodočo ženo. »Soigralci mi pogosto težijo, da naj kakšno pecivo prinesem na trening, a večino časa ni kaj prinesti, ker nič ne ostane,« se je smejal košarkar z zelo zdravim apetitom. »Jem vse, razen ene stvari in to čudi prav vse. Namreč ne jem jagod. Nikoli mi niso bile všeč. In sem jim dal več priložnosti, ampak ne. Tudi solate nisem maral, pa sem jo nato enkrat jedel v kebabu in jo od takrat jem (smeh). Jagod pa res ne morem,« je priznal nesojeni kuhar. »V bistvu imam doma prepoved stopiti v kuhinjo,« nas je spet nasmejal z izpovedjo. »Petra pravi, da jo samo motim. Če jaz kuham, si rad vzamem čas. Rad kuham in če se česa lotim, se temu maksimalno posvetim, a hkrati imam prepoved biti v kuhinji,« je skomignil z rameni in dodal, da tudi sicer verjetno največ denarja porabi za nakup hrane, zase in pa tudi za mačka.
Cilj vsakega moškega
Naslednje leto se bosta s Petro poročila pred številnimi svati, po tistem pa bosta gotovo začela razmišljati tudi o ustvarjanju njune družine. »Mislim, da je cilj vsakega moškega, da dobi sina in tako je tudi pri meni,« se je spet gromko smejal.
V prostem času se z zaročenko najraje sprehajata, pravi, da sta zadnje čase kakšno nedeljo odšla v cerkev, sicer se zelo rad druži s svojimi dolgoletnimi prijatelji in z njimi pije kavo. Pravi, da je njegov glasbeni okus vsestranski, nazadnje pa je na dan žena, na 8. marec svojo zaročenko peljal na koncert Lepe Brene v Stožicah. »Težko določim, na kateri koncert trenutnih izvajalcev bi sploh šel, vsi, ki jih najraje poslušam, pa so že na nebu,« je s kar malo žalosti v glasu dejal domžalski športnik leta 2025, na kar je zelo ponosen.
Strah pred sovami
Ko smo ga vprašali, če ga je česa posebej strah, je pojasnil, da ga je bilo včasih strah višine, da ob obisku Eifflovega stolpa ni užival, še bolj nas je presenetil z otroškim strahom – mali Rok se je namreč bal sov. »Ne vem, zakaj, se pa spomnim, da mi res niso bile všeč, verjetno je bila v kakšni risanki kakšna sova, ki me je prestrašila. Po vrhu je moj brat kupil neko veliko sovo in me vseskozi z njo strašil,« se je spomnil še enega detajla iz otroštva.
Ko smo Roka povabili na vlak, je hitro omenil, da se z njimi ni veliko prevažal, a hkrati dodal, da je, ko je živel v Zagrebu, tja ali v Ljubljano potoval z vlakom in mi je bilo to zelo praktično. »V Domžalah imamo precej novo postajo, vsakič si rečem, da bom tam sedel na vlak, progo imamo povsem zraven naše 'štale' in vlake sem tako vrsto let gledal vsak dan. Priznam, da jih dolgo časa nisem maral, ker sta žal dva naša psa poginila, ker ju je zbil vlak,« je iskreno in z žalostjo v glasu pripovedoval 200 cm visoki športnik, ki je na udobnem vlaku lahko v celoti stegnil svoje noge, kar je za take hruste neprecenljivo.
Rok ima danes 25 let in pred seboj – upa – še veliko let košarke, a že zdaj ve, kaj bo ena prvih stvari, ki jih bo storil, ko se bo njegova kariera pod obroči končala. »Šel bom smučat,« je kar zasijal: »Zelo rad imam smučanje, vedno sem užival in res komaj čakam prave smučarske počitnice.«
Človek stotih vzdevkov
Član Cedevite Olimpije si želi povsod, kjer je in še bo igral, pustiti dober vtis, želi si, da bi se ga vsi navijači, trenerji in soigralci zapomnili po tem, da je dober človek. »In igralec, ki se je vedno boril za klub, za grb, navsezadnje za slovensko reprezentanco,« je dejal in se za nas še opisal, kako vidi samega sebe. »Mislim, da se me bodo vsi soigralci najbolj zapomnili po tem, da sem bil zabaven, bojevit, dober človek, ekipni igralec, smešen, da sem pomagal, če je bilo treba pomagati. Vsi za enega, Rade za vse,« se je spet zasmejal košarkar stotih vzdevkov: »Karkoli boste rekli, se bom verjetno obrnil. Rečejo mi Rok, Rado, Roko, Rols, Roki, …«
Kot omenjeno, Rok še ne ve, kaj ga čaka, ko bo zadnjič zapustil košarkarsko slačilnico, se mu pa zelo dobro že svita, kako bi najraje preživel stara leta. »Z leti vedno bolj cenim to, kar imamo mi doma. Torej veliko zemlje, kmetijo, živali. Mogoče bi nekega dne rad imel večji ranč malo zunaj mesta. Na kakšnem hribčku, kot je Dobeno, kjer bi imel mir in živali,« se je zasanjano še končal Rok Radović.
