Za slovenske učence in dijake je to prvi šolski dan, za profesionalne košarkarje v ligi NBA pa vstop v ta mesec predstavlja začetek zadnje faze odštevanja pred novo sezono. Njen uradni začetek je postavljen na ponedeljek, 28. septembra, ko se morajo vsi igralci zglasiti v svojih klubih in ko postanejo povsem na voljo za vse klubske aktivnosti vključno z obveznimi medijskimi pojavljanji. Hkrati je to dan, ki ga praktično celega takoj preživijo ravno z mediji, ki z redkimi individualnimi izjemami stika za igralcev med njihovimi počitnicami niso imeli.
Zdaj smo torej res že zelo blizu, pri čemer smo v Sloveniji seveda imeli zelo živahen - četudi neuraden in se ravno zato Lakersi pri nas niso pojavljali z nekimi organiziranimi aktivnostmi za medije in navijače - uvod v to dogajanje, za katerega so poskrbeli Luka Dončić kot gostitelj in njegovi soigralci kot nadvse hvaležni gostje. Nekateri od njih zdaj v Los Angelesu že trenirajo organizirano, drugi še vedno na počitnicah individualno, 29. septembra pa začnejo s polno paro vaditi vsi skupaj, igrati pripravljalne tekme in z velikimi koraki grabiti proti prvim obračunom rednega dela.
Po zatišju so zdaj v polnem pogonu tudi že ameriški mediji, roke si podajajo razne analize in napovedi, nikomur pa ni ušlo dejstvo, da začetek septembra pomeni tudi, da je zdaj preteklo že neverjetnih pet mesecev, odkar smo košarko nazadnje videli igrati ... da, prav njega, Dončića. Osupljivo, kajneda, s bilo je na prvi aprilski tekmi v Oklahomi, ko je počilo v stegenski mišici in smo spremljali tiste tako zelo mučne prizore, ob katerih se je podiralo vse. In se podrlo, čeprav smo zaman upali na čudež.
Nikoli pa ne sme nihče pozabiti, kaj se je dogajalo pred tem. Marec je bil mesec, v katerem so o Lakersih začeli govoriti celo o kandidatih za naslov, večina tega pa je izvirala iz dejstva, da je Dončić pred poškodbo igral verjetno celo najboljšo košarko svojega življenja. Le kdo bi lahko pozabil 51 točk Chiacagu, 60 točk Miamiju, zmagoviti met v podaljšku proti Denverju, trojni dvojček Dallasu in tako naprej. Na 16 marčevskih tekmah je Luka igral z neverjetnim povprečjem 37,5 točke na tekmo, Lakersi pa so komajda poznali poraz.
Pri čemer so bile številke še bolj brutalne, če jih gledamo od tistega trenutka, ko je Slovenec javno spregovoril o razhodu z dolgoletno partnerko Anamario Goltes in o tem, da ne vidi svojih hčerk ter da začenja mukotrpen boj za skrbništvo. Tisto Lukovo verzijo so v Ameriki poimenovali 'Custody battle Dončić', pri čemer v slovenščini preprosto nimamo take oblike poimenovanja in bi vse skupaj še najbolje lahko zapakirali kot 'Dončić v boju za skrbništvo'.
Kakorkoli, ameriške medije so zdaj preplavile grafike dosežkov, brutalnih povprečij in zgodovinskih presežkov tiste Lukove različice - oživel je spomin na trenutke, ko je Dončić v košarki iskal (tudi po lastnih besedah) zavetje in pobeg od težav, skozi bolečino pa igral kot še nikoli v življenju. Osredotočen, motiviran, odločen. Iz česar izhaja razumljivo vprašanje ameriških analitikov, kakšnega Luko v tem pogledu lahko pričakujemo čez dober mesec in pol, ko se bo začela sezona 2026/27.
Na eni strani mu seveda vsi želijo, da bi vse svoje težave rešil na najboljši mogoči način in vse uredil tako, da bi dosegel kar najvišjo obliko osebne sreče. Po drugi strani pa ne morejo pozabiti, kakšno košarko je igral, ko mu je bilo najtežje - podobno kot mnogi umetniki, ki so svoje največje stvaritve rodili iz bolečine. In upajo, da bi ob očitno sijajni fizični pripravljenosti in s prenovljeno ekipo v košarki še naprej našel navdih za tako igro, tudi če bi mu v zasebnem življenju šlo precej bolje kot spomladi.
