Bilo je v trenutkih, ki jih nikoli ne bomo zares preboleli. Bilo je na zadnji tekmi, ki jo je Luka Dončić odigral v letošnjem mesecu marcu, svojem najboljšem mesecu v karieri. In bilo je na zadnji tekmi, ki jo je odigral v celoti, preden se je sredi srečanja na gostovanju v Oklahomi poškodoval in se nato vse do izpada Los Angeles Lakersov v drugem krogu končnice proti taisti Oklahomi ni več vrnil na igrišče. In bila je tekma proti Clevelandu, če vam to karkoli pomeni ali če je kakorkoli relevantno za kontekst.
Morda se boste spomnili, da je Dončić takrat pred tekmo dobil zapestnico (več o tem na tej povezavi), in sicer mu jo je ob srečanju v času ogrevanja podaril deček, ki v življenju kljubuje hudim udarcem, hudim izzivom. Luko je v tistih dneh, ko se je v njem še posebej lomila dvojnost med fantastičnimi predstavami in zasebnimi stiskami, otroška bližina še posebej ganila, take geste pa so se ga še posebej dotaknile. In navdušil je, ko je nato s prejeto zapestnico odigral tekmo in fantku dodatno uresničil sanje.
Zato pravimo, da se je zdelo, da je stvar priložnostna in začasna. In že kot taka bi bila fantastična. Prečudovita. Toda Luka ne bi bil Luka, če ne bi šel še dlje. Neprimerno dlje. Ko se je nato zgodilo, kar se je zgodilo, in se je po daljši odsotnosti iz javnosti med zdravljenjem v Španiji ter tako zelo želenim obiskom Slovenije sredi aprila v Madridu pojavil na tekmi košarkarskega Reala, je navdušil ves svet s tem, da je bila zapestnica še vedno na njegovi roki. In očitno z njim ves ta čas, tudi ob obisku hčerk.
Kakšna vez, kakšen stik, kakšna povezava, kakšna čustva. A pozor, danes smo še mesec dni pozneje. In ko pogledamo na ta dodatni mesec, ki je pretekel, je ugotovitev še bolj osupljiva. Ko se je Dončić ob izpadu Lakersov pojavil pred novinarji in opravil s svojim zaključnim intervjujem sezone, je bila na njegovi levi roki neskončno draga ura, na njegovi desni pa - kot lahko vidite na pričujoči fotografiji - zapestnica. Ista modra zapestnica tistega nesrečnega (in hkrati tako zelo srečnega) malčka.
In če greste zdaj pogledati fotografije in posnetke z vseh tekem, ki so jih Lakersi odigrali v prvem in drugem krogu končnice in na katerih je Luka v civilni opravi na klopi svojemu moštvu pomagal z nasveti in spodbujanjem, boste prišli do ugotovitve in zaključka, ki ju zdaj verjetno že lahko uganete. Zapestnica je bila vedno tam. Ista zapestnica. In kdo ve, ali bo z njim šla tudi na prelomni sestanek z Robom Pelinko ob koncu tedna in nato - že drugič - pripotovala tudi v Slovenijo.
