Čeprav je na neki točki - še posebej skozi nepozabni mesec marec - ekipa delovala odlično in so ji nekateri napovedovali celo največje stvari, bi ji zelo verjetno nekoliko zmanjkalo v vsakem primeru. Brez poškodovanega Luke Dončića je z napredovanjem v drugi krog končnice tako ali tako dosegla in celo presegla svoj absolutni maksimum - večina pa iskreno ocenjuje ali priznava, da bi bilo napredovanje proti izjemni Oklahomi tudi v polni zasedbi izjemno malo verjetno.
Treba je vedeti, da so nekateri igralci, ki so še proti Houstonu v prvem krogu delovali imenitno, proti precej močnejšemu nasprotniku bili videti neprimerno manj zanesljivo, in splošna ocena se glasi, da je bila rumeno-vijolična celota nasploh premalo široka in premalo kakovostna, da bi v boju na štiri zmage lahko ogrozila tista najboljša moštva. Kar pa ne glede na marčevsko sanjarjenje z odprtimi očmi ne more biti presenečenje. Nekaj so namreč navijaška čustva, nekaj drugega pa je realnost.
Ta je celotno lansko poletje govorila, da Lakersi nimajo pravega prostora in pravih zmožnosti, da bi sestavili ekipo za naskok na vrh. Podoba LeBrona Jamesa ni bila v njihovih rokah in je pobrala ogromno denarja, mnogi igralci ob iztekajočih se pogodbah niso imeli pravega trga, okrepitve si je bilo treba praktično izmisliti. In naj si kdorkoli misli, kar si hoče, DeAndre Ayton na položaju centra, Marcus Smart na položaju poveljnika obrambe in pozneje med sezono Luke Kennard na položaju klasičnega strelca so v danih okoliščinah predstavljali čudežne rešitve.
Zdaj so razmere drugačne. Zdaj v Los Angelesu ne iščejo več improviziranih rešitev, temveč imajo škarje in platno v rokah v celotnem obsegu. Če želi LeBron ostati, so Lakersi tisti, ki določajo pogoje. V svojih rokah imajo tudi usodo Reavesa, Ruija Hachimure, Jaxsona Hayesa ter že omenjenih Aytona, Smart in Kennarda. Vsakdo od njih bi verjetno z veseljem ostal, a so Lakersi tisti, ki v popolnosti odločajo, kdo to bo. Hkrati pa jim vse to daje dovolj prostora, da zadržijo tisti, ki jih želijo, in pripeljejo realno močnejše okrepitve.
Kot ob tem razkriva najbolje obveščeni The Athletic, je glavna želja ustvariti nekaj, ob čemer se bo malce v glavi spet zavrtelo navijačem ... Dallasa. Splošna ocena v klubu namreč je, da je bil Dallas iz leta 2024 ekipa, ki je bila najbolje sestavljena za Dončićeve potrebe. In ob tem je dodatno neverjetno, kaj je iz ekipe, ki jo je sam sestavil, isti človek - Nico Harrison, jasno - nato naredil iz povsem nerazumljivega razloga in nekakšne lastne ihte. A pustimo to v preteklosti.
Kakorkoli, cilj Lakersov je sestaviti zasedbo, ki bi bila po značilnostih podobna. Z Dončićem v prvem planu in še enim izjemnim branilcem, kakršen je bil tam in takrat Kyrie Irving, tukaj pa bo skoraj zagotovo Austin Reaves. Ključ pri okrepitvah pa ostaja tisto, kar so Lakersi v najboljši meri skušali iskati že skozi to sezono, a so morali sklepati kompromise. Kot razkriva The Atheletic, so Dončiću obljubili vsaj enega takega centra, ki zares najbolj odgovarja Lukovemu slogu igre in potrebam. Ob tem pa širok nabor raznovrstnih košarkarjev.
V tem pogledu želijo - in Luki obljubljajo - Lakersi vrsti igralcev, ki bi na eni strani dosegali dovolj točk z malo porabljenimi žogami in tako z meti od daleč kot napadanjem obroča. Na drugi strani pa bi tvorili še bolj trdno obrambo, kot so jo Lakersi ob Luki in Austinu lahko igrali z Jamesom in Kennardom. Imen je kar nekaj, možnosti nemalo, prvi operativec Rob Pelinka pa je že napovedal, da bo na sestanku z Dončićem ta konec tedna Luka povedal, kaj (in kdo) je tisto, kar bi bilo skladno z obljubami, ki jih je v klubu dobil ob podaljšanju pogodbe.
