Seveda to ni pričakovanje, kakršnega bi si v najlepših sanjah narisali skozi nepozaben mesec marec - ob vseh tistih presežkih in rekordih Luke Dončića, ob izjemnih predstavah njegove ekipe in ob nizanju zmag, s katerim so Lakers kar naenkrat postali resna tema v debatah o največjih stvareh. Tudi o izzivanju aktualne prvakinje Oklahome za vlogo vladarja zahodne konference lige NBA in s tem za nastop v velikem finalu.
Ravno v Oklahoma Cityju pa se je nato seveda zgodila tista prva aprilska tekma. Zadnja, na kateri je vse do danes Luka zaigral - pa še to le do trenutka, ki ga je zapeklo v stegenski mišici in ko se je začela mukotrpna kalvarija okrevanja, štetja dni in tednov, iskanja načina za vrnitev na parket, preden bi bilo za Lakerse sezone nepreklicno in nepovratno konec. Poškodba Austina Reavesa na isti tekmi je stvari seveda še poslabšala, a s fantastično predstavo ostalih je ekipa nekako preživela prvi krog končnice in prišla nazaj v - Oklahomo.
Težko je reči, kaj sledi zdaj. Številke so neusmiljene, napovedi prav tako. Še nikoli v končnici lige NBA druga proti drugi nista igrali ekipi, ki bi ju na 4 tekmah rednega dela ločilo tako veliko točk - 117 v korist OKC -, kar je grozljiv podatek. Resda sta bili zadnji dve tekmi ob omenjenih poškodbah in takoj v naslednjih dneh, a vseeno. Tudi drugi kazalci so na strani aktualnih prvakov, vse stavnice in vse napovedi strokovnjakov so enoglasne in prav zgodovinsko nagnjene na stran modrih.
Seveda tudi zato, ker gre za resnično fantastično ekipo. "Statistika pravi, da govorimo o moštvu na ravni Chicago Bullsov na čelu z Michaelom Jordanom in Golden Stata na vrhuncu izpred desetletja. In strinjal bi se, da je OKC ena najboljših ekip v zgodovini," pravi trener Lakersov JJ Redick in opozarja, da se je nasprotnik njegove ekipe sprehodil skozi prvi krog, pred letom dni pa se je v velikem slogu le malce manj kot sprehodil skozi celotno končnico in vse do naslova prvaka.
Ob tem pa je smešno poslušati kakšno absurdno pripombo, da bi Lakersi lahko bili celo boljši brez Dončića in da nitke njihovih možnosti niso v popolnosti odvisne od pravljičnega scenarija, po katerem bi se Slovenec kmalu vrnil in zaigral povsem pozdravljen ter kot da se med marcem in dnevom vrnitve ne bi zgodilo nič. Kako je mogoče, da še vedno kdo izreče ali zapiše kaj takega, ko pa bi nas vsa ta zgodba o Oklahomi, njeni prevladi in njeni nepremagljivosti morala opomniti na nekaj povsem drugega.
Namreč da so bili modri prvi favoriti zahodne konference tudi spomladi leta 2024. Nato pa so njihove velika ambicije in pompozne napovedi počile kot mehurček. Kar dve leti od tedaj ni uspelo nikomur, je v velikem, največjem slogu uspelo - Dončiću. S svojim Dallasom je spravljal ob pamet vse, ki jih od tedaj ni mogel ustaviti nihče. Karkoli so obupano naredili, je Luko le dodatno podžgalo, da je še bolj navdušujoče porival svojo ekipo proti finalu zahodne konference. In saj veste, tam nato tudi proti velikemu finalu lige.
Da, Dončić je tisti, ki je pred zgodovinskim nizom z Oklahomo opravil v drugače zgodovinskem slogu. Da, on je s svojo tedanjo ekipo imel recept - in ob tem se vnovič spomniti, kaj in kako je v svojih blodnjah naredil Nico Harrison, je preprosto nujno. Vrednost tistega podviga mora zapreti vsa usta - ob vsem, kar danes pomeni Oklahoma, ne bi smelo biti niti najmanjšega dvoma. Tako kot mora biti jasno, da vsakdo s kančkom zdrave pameti zgolj v Slovenčevem pravljičnem okrevanju in vrnitvi lahko vidi možnosti za nekaj vnovič zgodovinskega.
