Slovenija – Švedska 79:88 (24:30, 45:50, 58:69)
Ljubljana - Dvorana Stožice. 3500 gledalcev. Sodniki: Calatrava (Španija), Yilmaz (Turčija), Jankowski (Poljska).
Slovenija: Samar 9 (2:2), Prepelič 6 (4:5), Murić 11 (1:2), Radović 5, Hrovat 7, Kroflič 8 (2:2), Cerkvenik 7, Joksimović 22 (5:5), Omić 4.
Švedska: Andersson 2, Cadeau 7 (4:6), Larsson 31 (10:15), Pohto 2, Gaddefors 8, Pantzar 14 (2:2), Njie 3 (1:2), Klintman 16 (2:2), Birgander 5 (1:2).
Prosti meti: Slovenija 14:16, Švedska 20:29.
Met za dve točki: Slovenija 19:39, Švedska 25:45.
Met za tri točke: Slovenija 9:36 (Joksimović 3, Murić 2, Samar, Radović, Hrovat, Cerkvenik), Švedska 6:19 (Klintman 2, Pantzer 2, Cadeau, Larsson).
Skoki: Slovenija 41 (28 + 13), Švedska 44 (34 + 10).
Osebne napake: Slovenija 24, Švedska 21.
Pet osebnih: Radović (35.).
Po visokem, previsokem in temu primerno neprijetnem porazu v Estoniji slovenska košarkarska izbrana vrsta do zmage ni zmogla niti na domačem srečanju s Švedsko. Dobrih obdobij je bilo premalo, obdobja nasprotnikove prevlade predolga - za končnih 79:88. Poraza sta seveda najslabši mogoči zaključek prvega in slaba popotnica za drugi del kvalifikacij za svetovno prvenstvo. Marsikaj bo treba premisliti in premetati, predvsem pa upati na nekaj več sreče s kadrom in odločitvami posameznikov v njem.
Slovenska reprezentanca se je pretekli konec tedna vrnila iz Estonije, kjer je padla na celi črti. Tako po kriterijih, za katere je oziroma je bila odgovorna povsem sama, kot po tistih, za katerem smo po malem krivi čisto vsi. Ena stran te zelo neprijetne baltske zgodbe namreč pravi, da se poraz za 31 točk preprosto ne bi smel zgoditi. Pika. Če se je še mogoče pogovarjati o tem, da se s tako zelo oslabljeno zasedbo, kot je tja potovala naša izbrana vrsta, ničla na najbolj severnem in najmanj košarkarskem koščku Baltika lahko zgodi, se ničla od ničle razlikuje. In taka resno tvega podobo razprodaje težko prigaranega ugleda. Z vsem spoštovanjem in ob polnem zavedanju, da Estonci kot eni od (enako kot Slovenija) gostitelji EuroBasketa 2029 delajo zelo velike korake naprej. No, na drugi strani pa je bila tekma v Talinu dogodek v pravem pomenu tega izraza. Bila je nekaj, kar - to si moramo priznati - v Sloveniji pogrešamo vse bolj, kadar ne gre za šopirjenje z generacijo globalnih super zvezd ali za naslajanje ob največjih uspehih na največjih svetovnih odrih. Težki besedi, tole šopirjenje in naslajanje, se zavedamo. A vsi skupaj smo se razvadili in nihče ni izjema. Vsi smo se razvadili, kaj gledati v živo, o čem ali o kom pisati, kaj brati in spremljati v medijih. Ta generacija naših fenomenov je blagoslov brez primere, a ob njej resno tvegamo, da bomo pozabili na vse ostale in da bomo močno otežili razvoj novih generacij. Estonci so igrali pred polno dvorano in v fantastičnem vzdušju, pa čeprav nimajo omembe vrednega košarkarskega zvezdnika in tudi nekih večjih uspehov. In tako je v tem mestu in v tej dvorani redno, naj gre za še tako nepomembno prijateljsko tekmo. Sijajno pa so obiskane tudi tekme precej skromnega državnega prvenstva in tamkajšnji košarkarski delavci so nam znali povedati, da niso mogli verjeti podobi neke slovenske dvorane čisto v zaključku boja za državni naslov.
Jasna matematika in slab začetek
V to zgodbo se točno na tej točki lepo (in hkrati vse prej kot lepo) vklopi ponedeljkova podoba Stožic na zadnji tekmi prvega dela kvalifikacij, ki jo je Slovenija po vrnitvi iz Estonije igrala proti Švedski. Vedeli smo, da je odsotnost Luke Dončića močno odvrnila slovenske košarkarske navdušence. In čeprav se je zgodilo marsikaj, zaradi česar niso krivi samo oni, je raven podpiranja državne reprezentance zaradi nje same v tem trenutku resnično nizka. In kot da se nihče ob tem ne bi spominjal, kaj se le z malo spoštovanja in zaupanja lahko zgradi, ko Slovenija vzame zalet in ko se morajo nato svetovni in evropski prvaki z vso sodniško pomočjo vreči na glavo, da preprečijo naš polfinale. Kakorkoli, taki trenutki na največjih tekmovanjih so za dobro vseh nas, a trenutno nismo prav nič pripravljeni narediti na poti, ki jo je do tja nujno prehoditi. In na kateri Slovenija kljub tisti zadevi v Estoniji ni potrebovala kakšnega posebnega podviga. Zmaga Češke (tiste, ki jo je Slovenija razbila za 40) nad taisto Estonijo je pomenila, da so naši košarkarji za napredovanje v drugi del kvalifikacij potrebovali bodisi zmago bodisi ne absurdno visok poraz. Seveda pa je bilo jasno, da je zmaga dobrodošla - da ne rečemo česa močnejšega - tako zaradi razporeditve na lestvici in nadaljevanja kvalifikacij kot zaradi splošne klime in vzdušja tako v izbrani vrsti kot še bolj okoli nje. Pri čemer pa v nobenem pogledu ni bilo dobrodošlo tisto, kar smo spremljali v prvi četrtini brez obramb in tudi brez prave borbenosti. Prejeti 30 točk v eni četrtini (za izid 24:30) proti takemu nasprotniku, ponovi tisto zgodbo o dolžnem spoštovanju in ugledu. Oziroma odgovornosti skrbeti za tisto, kar si je slovenska košarka skozi leta ustvarila v praktično vseh pogledih in na vseh ravneh. Bil je to še en jasen klic, da se je treba spraviti k sebi in se vzeti v roke.
Pozitivni signali, vedno znova padec
Kar je Slovenija storila, potem ko je najprej postalo še nekoliko slabše. Žalostno majhno število gledalcev je molče spremljalo trenutke, v katerih se je zdelo, da bi sredi Ljubljane lahko Švedska celo odšla svojo pot, povečala razliko do neke neprijetne ravni in vse skupaj spremenila v precejšnje mučenje. Blestel je zvezdnik Miamija v ligi NBA Pelle Larsson, ki je bil videti vsaj raven nad vsemi - in ko je že kmalu po začetku drugega dela bil pri 15 točkah, je njegova zasedba tudi vodila za skoraj toliko. Verjamemo, da v reakcijo kdo (da ne rečemo marsikdo) ni verjel - a se je zgodila. Ko je za našo izbrano vrsto postalo najbolj temno, je znala začeti sijati. Vse bolje je šlo v obrambi, vse lepše je teklo v napadu. Izenačenje na 42 je bilo nekaj, kar si je bilo še par minut prej težko predstavljati, a si je slovenska borbenost s podpiranjem drug drugega in razdajanjem - poveden je bil poljub Alena Omića na glavo Roka Radovića ob sijajni blokadi - to zaslužila. In škoda je, da je pri izidu 45:45 ta zanos padel ravno toliko, da so Šved polčas zaključili z okroglih 50, njihov izjemni Larsson pa s prav tako okroglih 20. Upati je bilo, da je bil to le manjši zdrs na poti slovenskega vzpona, vendar pa premor nad polčasoma domači reprezentanci ni naredil dobro. Kljub Larssonovim težavam je Švedska tudi drugi polčas začela razigrano in Slovenija tudi drugega v krču in ponovno se je rast gostujoče prednosti končala pri 13. A podobnosti so šle na srečo naprej in je zadnja četrtina prinesla drugačne fante v slovenskem dresu, borbenost in topljenje švedskega naskoka. Nazaj na minus pet je bila Slovenija v manj kot petih minutah. In da, zavedamo se, kako mučno je za slovenske standarde brati take vrstice v boju s Švedsko, a trenutne okoliščine za slovensko reprezentančno košarko res niso lahke. Ko so torej gostje spet stopili na plin in potegnili do zmage ob Larssonovih 31 (Stafan Joksimović je bil svetla točka s 17 leti in 22 točkami), seveda ni manjkalo grenkobe. A napredovanje v kvalifikacijah je nekaj, kar je trenutno treba vzeti. Ne pravimo biti zadovoljen, zgolj vzeti in graditi na boljših zimskih predstavah.
