In sicer kako hitro bo Slovenija v zadnjih dneh spet ujela občutek ekipe.
Urban Kroflič, Mark Padjen in Vit Hrabar so bili v zadnjem obdobju del članske reprezentance, zdaj pa so se vrnili med vrstnike. Na papirju je to okrepitev. V praksi pa takšna vrnitev vedno prinese tudi nekaj dela. Ne zato, ker se fantje ne bi poznali. Ravno nasprotno. Veliko jih skupaj igra že od mlajših reprezentančnih selekcij. Toda prehod iz članskega okolja nazaj med vrstnike ni samo menjava dresa. Je tudi menjava ritma, odgovornosti, načina dela in dinamike v ekipi.
Slovenija bo EuroBasket začela v soboto ob 18.30 proti Češki, nato jo čakata še Izrael in Romunija. V osmino finala se bodo uvrstile vse reprezentance, zato prve tri tekme ne bodo odločale o preživetju. Bodo pa zelo hitro pokazale, s kakšnim občutkom bo Slovenija vstopila v del prvenstva, kjer popravnega izpita ne bo več.
Zato je ena ključnih nalog v teh zadnjih dneh precej jasna: čim hitreje ujeti skupni ritem. Ta skupina ima talent, ima skupno zgodovino in ima tudi izkušnjo velikega rezultata, saj je lani osvojila bron na svetovnem prvenstvu do 19 let. A domače prvenstvo je nekaj drugega. V Stožicah se bo čutilo vsako pričakovanje, vsaka napaka in vsaka dobra reakcija.
Iz članskega ritma nazaj med svoje
Padjen je razliko med članskim okoljem in reprezentanco do 20 let razložil zelo neposredno. “Zagotovo obstaja povezanost med štabom in igralci. Gre za drugačen nivo. V članski reprezentanci so igralci, ki so navajeni profesionalizma, igrali so že na višji ravni, zato si mogoče malo bolj prepuščen samemu sebi, ker se nekatere stvari že pričakujejo. Tudi od nas mlajših se pričakuje, da jih že znamo, ampak jih še ne. Tukaj pa je vse bolj kontrolirano in bolj se gibamo kot ekipa. Bolje se poznamo in bolj smo povezani med seboj, tudi zato, ker smo iste starosti,” je povedal slovenski košarkar.
To je morda eden najpomembnejših poudarkov pred začetkom prvenstva. Slovenija ne bo stavila samo na talent, ampak na občutek skupine. Na to, da fantje drug drugega poznajo ne le iz ene akcije, ampak iz let skupnega odraščanja v reprezentančnem sistemu. To je prednost, ki je ne moreš sestaviti v enem tednu in je ne moreš kupiti z enim dobrim treningom.
Selektor Danijel Radosavljević zaradi pozne priključitve trojice ne dela drame. Prepričan je, da bo prehod precej naraven, ker sistem igralcem ni tuj.
“Glede te trojice mislim, da se bodo hitro vklopili v naš sistem. Del priprav so opravili tudi z nami. Res je, da z njimi nismo odigrali nobene prijateljske tekme, ampak gre za zelo inteligentne igralce, ki imajo vseeno kilometrino. Ker smo skupaj že tretje leto, sistem pa je v celoti enak, z nekaterimi nadgradnjami, mislim, da ne bo težav,” je povedal selektor.
Še bolj pomembno pa je, kako se bodo vrnili v garderobo. Ko mladi igralec pride iz članske reprezentance, se lahko hitro ustvari občutek, da je zdaj stopil stopnico višje od drugih. Radosavljević pravi, da pri tej skupini tega ni.
“Mislim, da ta trojica na ostale ne gleda z višine. So zelo prizemljeni in lepo vzgojeni. Ne kujejo se v zvezde. Zagotovo se zavedajo, da bodo imeli nekoliko drugačne vloge, morda kakšno žogo manj, ampak vse v luči tega, da bomo na koncu uspešni,” je dodal.
Tudi pri oceni forme ostaja selektor previden. Ne zato, ker bi bilo kaj narobe, ampak zato, ker pripravljalne tekme niso pokazale celotne slike. Slovenija jih je igrala brez omenjene trojice, zato bo prava podoba ekipe vidna šele zdaj, ko so znova vsi skupaj.
“Trenutno težko povem, kje smo, saj smo prijateljske tekme igrali brez njih. Ampak tudi brez njih je bilo videti dobro. Mislim, da bo izgledalo še veliko bolje, ko bodo oni prisotni oziroma ko bodo na igrišču,” je dejal Radosavljević.
To je za Slovenijo lahko zelo pomembno. Ta reprezentanca ima talent, izkušnjo in jasno prednost v povezanosti. Toda doma v Stožicah bo potrebovala predvsem mirno glavo. Ne občutka, da mora vsak dokazovati sebe, ampak občutek, da vsi razumejo, kaj pomeni igrati za skupino.
Petkovski in zdravstvena slika pred začetkom
Posebno poglavje v zadnjih dneh priprav je zdravstveno stanje. V reprezentanci je nekaj mikropoškodb, selektorjeva želja pa je jasna: sanirati jih pravočasno oziroma vsaj do mere, da ekipa v prvenstvo vstopi čim bolj pripravljena.
Najbolj posebna je zgodba Filipa Petkovskega. Na priprave je prišel poškodovan, sprva je bilo predvideno celo, da bo moral na operacijo, reprezentanco pa je vmes že zapustil. Nato so dodatni pregledi pokazali, da njegovo stanje še vedno dopušča nastop. Ne nujno v takšni meri, kot bi si želel sam ali kot bi si želela ekipa, a dovolj, da lahko pomaga.
In prav zato Slovenija v Stožice ne prihaja kot popoln projekt brez vprašanj. Prihaja z vrnjenimi igralci, z nekaj načetimi telesi, z visokimi pričakovanji in z generacijo, ki jo domača javnost že gleda drugače kot običajno mlado reprezentanco.
V soboto se bo začelo zares. Takrat ne bo več pomembno, kdo je bil prej pri članih, kdo je izpustil pripravljalne tekme in kdo še lovi pravi ritem. Pomembno bo samo to, ali bo Slovenija na domačem parketu videti kot ekipa, ki zna nositi trenutek.
