Gre za 18-letnega branilca, ki je v zadnji sezoni igral v mladih selekcijah beograjskega Partizana, zdaj pa ga čaka selitev na univerzo Wake Forest. Na EP do 18 let je bil Bojović pričakovano eden nosilcev slovenske igre, ob vrnitvi v domovino pa je dejal, da ne bi bili zadovoljni z ničemer manj od osvojene zlate kolajne: "To je bil en in edini cilj. S tako ekipo, kot jo imamo, smo bili pripravljeni na najvišja mesta. Z ničimer manj ne bi mogli biti zadovoljni. Kar koli drugega ne bi mogli šteti za uspeh. Bila bi le ena lekcija, ampak mi smo s to zmago potrdili, kaj zmoremo. In svet je zdaj lepši."
Bili smo preveč individualni
Mladi Bojović ni mogel skrivati nasmeha na obrazu, ob prihodu pred KZS, kjer so mladeniče pričakali starši in bližnji, je ponosno kazal svojo zlato kolajno. "V njej je veliko odrekanja in prilagoditev znotraj ekipe. Potrebnega je bilo ogromno fokusa in discipline, saj je lahko usodna že slaba minuta," je opisal naporno pot do tega uspeha ter pojasnil, kaj se je spremenilo od prvenstva do 16 let, ki ga je ta ekipa pred dvema letoma zapuščala s spuščenimi glavami na 12. mestu: "Pred dvema letoma smo bili preveč individualni igralci. Lovili smo se tudi na začetku letošnjega evropskega prvenstva, a ko je prišel preklop, je bilo konec in nam nihče ni mogel več storiti ničesar."
Videlo se je, da je bila ekipa v Trentinu iz tekme v tekmo bolj povezana, na parketu pa se je videlo prijateljstvo košarkarjev, ki seže tudi izven parketa. "Z Jokso (Stefanom Joksimovićem) in Igijem (Igorjem Stjepanovićem) se poznamo že od malih nog. Že nekje od osmega leta smo vsako poletje skupaj, ven gremo vsakič, ko lahko. Tako da med nami gotovo vlada velika povezanost. Rabili smo le nekaj časa, da smo tudi na igrišču ustvarili ta mozaik. Na koncu nam je uspelo in smo dominirali na prvenstvu," sta zadovoljstvo in samozavest kar vrela iz Bojovića.
Za MVP-ja prvenstva je bil zasluženo izbran Joksimović, ostali Slovenci, ki so prav tako imeli pomemben doprinos k zlati kolajni, pa so se tokrat morali obrisati pod nosom za mestom v peterki turnirja. A s tem se Bojović ne obremenjuje: "Individualna priznanja niso pomembna, če ne narediš nekaj za ekipo. Lahko bi imeli milijon individualnih priznanj, a če ne bi bilo te zlate kolajne, to ne bi štelo nič."
Privilegij delati z najboljšim trenerjem na svetu
Dobre igre mladega branilca, ki je v povprečju dosegal po 12,7 točke in je bil za Joksimovićem in Stjepanovićem tretji strelec Slovenije, niso bile nobeno presenečenje. Bojović se je namreč že pred lansko sezono pripravljal s člansko ekipo Partizana, med sezono pa je blestel v dresu mladincev črno-belih iz Beograda. Bil je njihov glavni igralec na turnirjih mladinske evrolige. "Pri Partizanu je bila zame res zanimiva dogodivščina. Sploh delo z Željkom Obradovićem - najboljšim trenerjem vseh časov - je bilo velik privilegij. Nekaj posebnega je bilo biti pod njegovim okriljem," je 18-letnik povedal o tej izkušnji. A tudi on se, tako kot številni drugi Slovenci, odpravlja čez veliko lužo, kjer bo zaigral v ligi NCAA. V ZDA se odpravlja 17. avgusta, da se začne spoznavati z univerzo Wake Forest, kjer bo zaigral kot najmlajši Slovenec v NCAA, saj je maturo opravil predčasno.
"To odločitev sem sprejel, saj mi v NCAA ponujajo več možnosti. Rad imam Partizan, a trenutno pri njem zame ni prostora v članski ekipi. Pri Wake Forestu so mi obljubili marsikaj, pričakujem minutažo, ki bi jo v Evropi težko dobil," je pojasnil svoj odhod iz velikana evropske košarke in dodal, da mu je pri odločitvi precej pomagal tudi oče Gregor Bojović, ki je pred dvema desetletjema v študentsko ligo odšel kot eden prvih Slovencev.
"Oče mi je dal nekaj nasvetov. Vendarle je bil med pionirji, ki so šli v ZDA. Zdaj sem jaz najmlajši Slovenec v NCAA-ju do zdaj. Verjamem pa, da mi bo dal še kakšen nasvet, saj smo nasploh z družino zelo povezani. Brez njih ni mene, brez mene pa ni njih," je še povedal o tesnih družinskih odnosih ter hkrati ambiciozno ter zelo samozavestno že pogledal proti novim ciljem v njegovi mladi karieri: "Cilji so povsod isti, tukaj želimo osvojiti konferenco ACC, naslednje leto pa seveda želimo zablesteti na evropskem prvenstvu do 19 let. Tam moramo premagati le še ZDA, pa bo tu še ena zlata kolajna. Če bomo ostali v enaki zasedbi, nam nihče ne more nič."
Bojović je v zadnjem času nedvomno pokazal, da bi lahko bil še eden draguljev slovenske košarke, a pred njim je seveda še zelo dolga pot, na katero pa se podaja z nasmehom na obrazu ter z obilo samozavesti v glavi.
