S tremi zmagami in drugim mestom sta letos zaznamovala svetovni pokal v Tacnu, Žiga Lin je po uvodnih treh tekmah tudi vodilni v seštevkih kanuja in kajakaškega krosa. Tokrat sta v sproščenem pogovoru povedala več o izvoru njunih imen, kajakaških začetkih, odnosu s staršema, družbi, želji po spremembah v tem športu …
Pri 24-letnici in 19-letniku sta posebnost že dve imeni. V kajakaških krogih sta za večino Eva in Žiga, a ju včasih kdo pokliče tudi po njunem drugem imenu. Kot pove prva, je dve imeni dobila, ker se oče in mama nista mogla odločiti, katero naj prevlada: »Očetu je bilo všeč ime Alina, a sta potem rekla, da bi morda dodala še kaj lažjega in krajšega ter sta se zato odločila še za Evo. Ko je prišel Žiga, sta rekla, da če imam dve imeni jaz, naj jih ima tudi on. Lin potem pride iz Alina, le odstraniš oba a-ja. Drugače me najboljša prijateljica kliče Alina, tako me je vedno klical tudi profesor na baletu, ko sem bila stara deset let. V reprezentanci, kjer imamo še eno Evo, pa me kdaj pokličejo tudi z dvema imenoma.« Njen brat dodaja, da so ga skozi celotno osnovno šolo in gimnazijo klicali le Lin: »Razen v šoli sem velikokrat Žiga, a se še vedno uporabljata kar obe imeni.«
Eva Alina: Športa, kjer bi bila zaprta v dvorani, si ne predstavljam
Oba sogovornika izhajata iz družine, kjer imajo kajak in kanu že v genih. Olimpijec na igrah 1972 v Münchnu, ko je bil slalom na divjih vodah kot promocijski šport prvič v programu iger, je bil že njun ded Tone, trikratni olimpijec pa tudi oče Simon, ki se v kanuju med drugim lahko pohvali z naslovom evropskega prvaka ter svetovnega prvaka v moštvenih vožnjah. Žiga Lin se je z očetom prvič usedel v kajak že pri treh letih, tako da ga je takoj vzljubil. »Zdi se mi zelo pomembno, da čim prej prideš do neke ravni, saj znaš šele takrat dobro veslati in začneš uživati v tem športu. Na začetku je morda prisoten še določen strah, a ko dosežeš pravo raven, šport res postane bolj zabaven. Ne vem, ali sploh poznam koga, ki se je naučil veslati in nato dejal, da ta šport ni po njegovem okusu,« pravi mladenič, medtem ko sestra dodaja, da je ta šport zabaven tudi za otroke: »Ne predstavljam si, da bi trenirala šport, v katerem bi bila zaprta v dvorani. Res je, da nama je bil ta šport položen že v zibelko, a tudi če bi zanj izvedela od nekoga drugega, imam občutek, da bi si ga izbrala. Definitivno pa si ga nisem izbrala zaradi očeta, čeprav je res, da nama ga je prav on predstavil. Bi se pa s tem športom zagotovo ukvarjalo več otrok, če bi bil v šolah pogosteje predstavljen v okviru športnega dne ali kot krožek.«
Žiga Lin: V hokeju bi me zanimal le NHL
Ne glede na to, da sta oba kajak na divjih vodah vzljubila zelo zgodaj, pa je bila pri obeh v določenem delu otroštva prisotna tudi dilema, ali naj v njem vztrajata ali dasta prednost njuni drugi dejavnosti; Eva Alina baletu, Žiga Lin pa hokeju na ledu. Kot vratar je bil namreč član mlajših Olimpijinih selekcij. »Pri meni je bil dolgo časa v ospredju balet, z njim sem tudi začela in se mu je kajak pridružil šele pozneje. Celotno osnovno šolo je bil za baletom in če sta se treninga kdaj prekrivala, sem vedno raje izpustila trening kajaka. Ko sem odrasla in se bolje spoznala, sem ugotovila, da potrebujem več adrenalina in tekmovalnosti, česar sem več našla v kajaku,« pove sestra, njen brat pa dodaja: »V določenem obdobju sem imel veliko raje hokej. V selekcijah U-12 in U-14 sem bil izbran za najboljšega vratarja v državnem prvenstvu. Bilo je več dejavnikov, zakaj sem se raje odločil za kajak. Eden od njih je bil tudi ta, da je to individualni šport, pa tudi ta, da sem v njem prišel na raven, v katerem sem začel bolj uživati. Hokej je enako zabaven, ko ga začneš igrati in ko si na profesionalni ravni, medtem ko mi je bil kajak iz leta v leto bolj všeč. Lahko preveslaš več rek in odpelješ več kombinacij.«
Pa menita, da bi lahko do vrhunske ravni napredovala tudi pri baletu oziroma hokeju? »Ko sem ugotovila, da sem v kajaku res dobra in začela zmagovati že na otroških tekmah, mi je to dalo še dodatno željo po nadaljevanju, medtem ko sem pri baletu videla, da imam določene pomanjkljivosti, ki bi jih težko odpravila,« pove Eva Alina, še bolj zanimivo razlago pa ponudi Žiga Lin: »Prepričan sem, da bi bil, če bi vztrajal, zdaj na ravni vratarja v ligi ICEHL. Pri meni je šlo le za vprašanje, ali bom dovolj zrasel, saj za vrhunskega hokejskega vratarja potrebuješ vsaj višino 190 centimetrov, če hočeš braniti v ligi NHL. Zame bi bil dovolj velik motiv le liga NHL, torej najvišja raven. Za neko srednjo pa ne vem, ali bi našel dovolj motivacije.«
Oče upošteva tudi njune želje
Eva Alina sicer meni, da njun oče Simon, ki je tudi trener, do njiju ni nič bolj prizanesljiv, kot do ostalih varovancev: »Rekla bi, da ima kot trener zelo profesionalen odnos, hkrati pa sva midva strožja sama do sebe, kot je on do naju. Midva sva tista, ki si postavljava zelo visoke cilje, hkrati pa upošteva tudi želje, kako naj bi bilo vse skupaj videti na treningih. Če nama kdaj ne gre po načrtih, pa se trudi biti tudi v oporo,« njen brat dodaja, da ju mora oče sicer bolj zavirati kot spodbujati ter ju tudi glede ciljev postavljati na realna tla.
Pomembno vlogo v tej družini pa ima tudi mama Tanja, po poklicu psihologinja. Ali otrokoma kdaj pomaga s kakšnim nasvetom ter ali ji kdaj rečeta, naj ne »naklada«? »To se zgodi takrat, ko začne govoriti o tehniki veslanja,« v smehu pove Žiga Lin, medtem ko sestra za mamo najde le lepe besede: »Na prvem mestu je le najina mama in to vlogo vrhunsko opravlja. Prepričana sem, da tudi zato, ker je v tem izobražena. Tako tudi ve, kaj je dobro, da nama reče, in kaj je bolje, da zadrži zase. Tako ob uspehih kot ob težkih dnevih, ko sva do sebe morda preveč kritična, svojo vlogo mame zelo dobro dopolnjuje s svojim znanjem o psihologiji.« Brat pa jo dopolni: »Je vrhunska mama z veliko znanja.«
Vse tri discipline so prednost
Oba mojstra divjih brzic sta posebna tudi po tem, da sta na vrhunski ravni v vseh treh disciplinah, torej kanuju, kjer sta vendarle najmočnejša, kajaku, kjer se Žigi Linu letos sicer ni uspelo kvalificirati v ekipo za svetovni pokal, in kajakaškem krosu, v katerem je v Tacnu zabeležil svojo prvo zmago na tej ravni. Jima to ustreza ali bi bilo zanju morda bolje, če bi se specializirala le na eno od disciplin? Kot pove Žiga Lin, sta z očetom začela v kanuju dvosedu, nato je nadaljeval s kajakom, ki ga je lažje veslati, potem pa priključil še kanu: »Nikoli nisem ničesar opustil, ko pa je prišel še kros, sem priključil tudi tega. Od nekdaj sem torej veslal vse čolne ter v vseh nastopal že v mlajših kategorijah. Že zaradi samega razvoja veslanja je prednost, če veslaš vse tri discipline. V zgodnjo specializacijo ne verjamem, ko pa si enkrat že na vrhunski ravni, pa je vseeno bolje, če si osredotočen na le eno disciplino. Sam najbolj uživam v kanuju, ki mi je tudi najbolj všeč kot disciplina. Ta je tudi moja primarna. Ker pa imam nekaj težav s kolenom in v čolnu ne morem klečati enako kot ostali, se ne morem specializirati samo za kanu. Tako v njem treniram štiri dni na teden, ostale treninge pa naredim v kajaku ali krosu. Bilo bi veliko lažje, če bi imel samo eno disciplino, a si tega vsaj za zdaj ne predstavljam. Seveda v več disciplinah lahko osvojiš tudi več kolajn.«
Še bolj kot on je v obeh disciplinah konkurenčna Eva Alina, ki pa za dosežki brata zaostaja v krosu: »Tako v kajaku kot v kanuju se približno enakomerno približujem vrhu in v obeh tudi enako uživam ter jima posvečam enako časa. Najmanj časa posvečam krosu, v katerem se ne čutim dovolj konkurenčna, saj imam za to disciplino kakšen kilogram premalo. Tudi večina tujih tekmovalk, tako kot jaz, trenira vse tri discipline. Če lahko uživam v vseh, ne vem, zakaj bi eno potiskala na stran. Je pa zato potrebno vložiti več truda v pripravah na določeno prvenstvo, da lahko zdržiš vseh šest dni tekmovanja in ne le dva.«
Podoben tekmovalni razvoj
Razvoj Eve Aline je takšen, da rezultatsko napreduje iz sezone v sezono, medtem, ko je Žiga Lin zablestel že pri 17 letih z zmago na domačem evropskem prvenstvu in nato še na prestižni tekmi v Augsburgu. Njemu se sicer ne zdi, da bi bil ta razvoj prehiter. »Za širše občinstvo je logično, da je videti, kot da sem 'eksplodiral'. Drugače se je moj razvoj začel že zelo zgodaj. Stvari, ki se jih običajni športniki učijo na mladinskih tekmah in potem na svetovnih pokalih, sem se sam učil že pet let prej. Tako sem se veliko stvari naučil že precej pred drugimi. Že na prvem mladinskem svetovnem prvenstvu 2022 pri 15 letih sem bil na nivoju, ko bi lahko zmagal, če ne bi storil neumne napake na zadnji kombinaciji vratc. Iz nje pa sem se gotovo nekaj naučil. Tako sem bil predlani pri 17 letih že dodelan tekmovalec in lahko bi kar rekel, da je bil tudi moj razvoj zelo postopen. Na napakah sem se hitro učil in jih nisem velikokrat ponavljal.«
Njegova sestra mu je te dosežke vedno iz srca privoščila, saj nikoli ni doživljala, kot da je ona glavna v družini: »Čeprav sem od njega pet let starejša, nikoli nisem gledala tako, kot da sem boljša od njega. Vsak v svoji kategoriji sva bila oba že od nekdaj med boljšimi in v mojih očeh je Žiga že od nekdaj fenomen. Ob tem oba trenirava približno enak čas, saj sem sama s kajakom začela pri osmih letih, Žiga pa že pri treh. Tako sva oba imela podoben tekmovalni razvoj, nikoli pa najinih karier nisem primerjala na način, kdo je boljši. Za vsak njegov uspeh sem bila vedno samo ekstremno vesela, saj sem ga vedno jemala kot nek skupen uspeh. Si pa sama tudi ne postavljam enako visokih ciljev, saj se zavedam, da potrebujem več časa, da pridem do njih.« Žiga je ob tem dodal, da je spremljal tudi njene napake in se tudi iz njih nekaj naučil.
Uvedla bi nočne tekme in denarne nagrade
V njunem športu pa bi tudi marsikaj spremenila. Žiga Lin pravi, da je teh stvari kar veliko: »Ena je gotovo ta, da bi se časi obeh kvalifikacijskih voženj ponovno seštevali in da bi bilo v finalu 20 tekmovalcev in ne dvanajst. Tako bi jih imelo več možnost pokazati, kaj znajo. Prav tako bi uvedel tudi nočne tekme, denimo s finalom v petek ob osmih zvečer. Sedanji termini tekem se mi zdijo zgrešeni. Vsekakor pa bi uvedel tudi denarne nagrade.« Temu je pritrdila tudi Eva Alina. »Financiramo se s strani osebnih sponzorjev, nekaj primakneta še zveza in država. Mednarodna zveza pa tudi za naslov svetovnega prvaka ne da niti centa,« ju to kar malce jezi.
Za dopust le dva tedna časa
V njunem športu pa so precej omejene tudi počitnice. Čez leto sta stalno na pripravah in tekmah, pozimi pa na pripravah v krajih, kot sta Avstralija ali Reunion, tako da za kaj več potem že zmanjka časa. »Dopust vsi ves čas sanjamo, a je v našem športu zelo omejen glede na koledar tekem. Letos bo za za to čas en teden po svetovnem prvenstvu v ZDA in še en teden po koncu sezone. Povsem drugače je, ali greš v neko državo na tekmo ali na dopust kot klasičen turist,« o tem pove mladenič, ki ne skriva, da že ima tudi resno dekle.
Eva Alina je od brata pet let starejša, tako da nimata ravno enake družbe. »Družbo imava ločeno, sama pa imam veliko prijateljic, za katere sem hvaležna, da se mi prilagajajo. Ker sem zelo malo časa v Sloveniji, težko najdemo skupni urnik. Kavica, kosilo ali pohod z njimi pa mi daje sprostitev, da malce odklopim misli. Večina od njih ni športnic in takrat lahko razmišljam o povsem tretjih stvareh ter šport dam na stran. Vseeno pa imam tudi v športu njihovo podporo. Tako so vse prišle navijat zame, ko sem tekmovala na olimpijskih igrah v Parizu. Zelo dobro pa se razumem tudi z nekaterimi tujimi veslačicami in gremo kdaj tudi skupaj na dopust. Še vedno pa grem kdaj z veseljem na dopust tudi z babico,« še dodaja naša trenutno najboljša tekmovalka v tem športu, ki je, ko to berete, tako kot njen brat že v ameriški Oklahomi na zadnjih pripravah pred tamkajšnjim svetovnim prvenstvom, ki se začne 21. julija in bo torej letos približno mesec in pol dni prej kot običajno.
