Zlati Domen razkril, kako je pazil na smuči: Da ne bi ušle, sem jih kar ...

Pravzaprav se morda celo bi, če pod točko ena ne bi bil ravno Domen Prevc tisti, ki je pravilo Smučarske zveze Slovenije in skakalne reprezentance, ki so ga postavili za čas olimpijskih aktivnosti v Predazzu, kršil prvi. Saj veste, s tisto hudomušno opazko, da mu zastava na otvoritvi ni padla in da ni zakuhal novega škandala. No, pod točko dve pa so nas dolgoletne izkušnje na področju prisostvovanja osvajanju medalj naučile, da je ob zlati dovoljeno več.

Predvsem pa, hudiča, mar vi niste pomislili? Saj veste, zadnji skok, velikanska prednost Slovenije na prvem mestu, Domen na vrhu - gre lahko še kaj narobe. Starejšim je na misel prišel legendarni Japonec Masahiko Harada, ki je pred 32 leti na ekipni tekmi z zadnjim skokom na vrh doskočišča zapravil še mnogo večjo prednost. Vsem, čisto vsem pa je prišlo na misel, da lahko Sloveniji zlato kolajno vzame le še, če Domnu ... No, saj veste.

Pojdimo po vrsti, najprej nedolžno vprašanje, kaj je šlo skozi glavo njemu. "Sicer sem kot zadnji imel res veliko prednost, a mi je šlo skozi glavo marsikaj. Tudi potem, ko sem bil v zraku, sem vedel, da je skok več kot dovolj dober - rekel sem si , da moram le še vsaj približno pristati. Velika razlika gor ali dol, en padec lahko hitro vse pokvari. Je kar pritisk pred takim skokom, vse je: vrti se ti, vroče ti je, treseš se. Pa potem ti naredi skok ob takih občutkih. In zdaj ko pogledam, je bil tudi drugi skok super in najlepša popotnica za večjo skakalnico," je opisal.

No, potem pa si ne bi bili zvesti, če ne bi vprašali enega tistih vprašanj. Saj veste, tistih, ki ga ne bi vprašal nihče drug, bodo pa z velikim veseljem uporabljali in celo izpostavljali vsi. Kako tesno je, ko je bila zlata olimpijska medalja na pomolu, držal svetovno slavne Slatnarjev smuči? Zastal je, kot so zastali vsi prisotni. Se nasmejal, česar ni mogel zadržati tudi nihče drug. Nato pa pokazal, da je resnično izjemen in velik v vseh pogledih. Bil je v porazu, je v zmagi in je v tovrstni zlati samoironiji.

"Smučke sem kar s seboj nosil ves čas. Ne spustim jih več kar tako iz rok. Celo gor v ogrevalno kabino sem jih kar s seboj nesel. Skratka, povsod, da le ne bi kaj bilo," je po tistem krajšem zastoju ob očitnem presenečenji odgovoril v svojem slogu. Iskreno, česa drugega od njega tudi ne bi pričakovali. Kot je bilo kristalno jasno tudi, da je o tem razmišljal tudi on. Le kako po ekipni tekmi na svetovnem prvenstvu v poletih v Oberstdorfu in po vsem, kar je sledilo, ne bi.