"Kako pa naj se človek počuti, ko ima okrog vratu zlato olimpijsko medaljo?" je Domen Prevc z vprašanjem odgovoril na vprašanje o občutkih po veličastnem uspehu. "Ko sem bil majhen, o tem nisem upal veliko sanjati. Nikoli si nisem mislil, da bi lahko to kadarkoli dosegel. Verjel sem, da bom dosegel vse drugo v moji karieri, a kaj takega … Ko to odkljukaš in vidiš, da je to, to, si sam pri sebi potrdiš, da je vredno sanjati, da je vsa ta leta vredno delati, garati. Tudi v trenutkih, ko mogoče ne zaupaš dovolj vase. Vedno je treba dati vse od sebe in potem je to res eno veliko zadovoljstvo, ko se ti stvari tako 'poklopijo', kot so se tokrat. Res je nekaj posebnega," je nadaljeval slovenski šampion.
Dopolnil je družinsko zbirko. "Ja, še ta pika na i. Poleg tega, da je to ena od zadnjih večjih stvari, ki mi je manjkala, se je vse skupaj zavrtelo še na tak način. Morda se v tem trenutku vsega tega niti ne zavedam v zadostni meri. A ko bo to 'sedlo' nekje v meni, bom spoznal, da je to nekaj res posebnega."
Z zadnjim skokom je moral potrditi zlato. "Že v zraku sem vedel, da je dobro, Da je treba le še pristati približno varno in bo. Veselje? Anže je 'priletel' vame, tresel sem se še pol ure po mojem skoku. V mislih sem imel izjavo o tem, da ne smeš 'zafrkniti', ko imaš sestro v ekipi. Zavedal sem se, da je bila razlika precej velika, a tudi tega, da lahko en padec vse pokvari. Marsikaj ti roji po glavi, vrti se ti, vroče ti je, treseš se, zdaj pa moraš narediti še skok. Vsi so odlično opravili svojo nalogo, vsi so naredili svoja najboljša skoka. Ti pa si zadnji na vrhu, vse je na tebi, dodati moraš še svoj kamenček v mozaik. Zdi se mi, da je bilo lažje osvojiti orla na novoletni turneji. Tukaj imaš še odgovornost do ekipe, skrbi te za njih. Res sem vesel, da smo oddelali, kot je treba. Ko sem na koncu pogledal, da sva bila z Anžetom prvi in drugi, sem si rekel vau. To je najlepša popotnica za veliko skakalnico.
Vzdušje ob vznožju skakalnice je bilo zelo prijetno. "Veliko je bilo Slovencev. Noro. Vesel sem, da je prišlo toliko ljudi. Imamo srečo, da so olimpijske igre blizu, ampak kolikor vem, se je bilo treba za vstopnico kar potruditi. Hitro jo je bilo treba rezervirati. Da so ljudje ponosni in tako zvesti, da pridejo v Predazzo navijat za nas in z nami pojejo Zdravljico … Še zlasti ob himni, ko hkrati vidiš tudi številne zastave, ti gredo kar mravljinci po telesu."
Družina Prevc se je vpisala v zgodovino – kar štirje otroci so dobitniki olimpijske medalje. "Priznam, da mi zdaj tako; ja, kljukca. Mislim pa, da bo čez par let to nekaj ekstra, kar bo šlo v zgodovino. Jaz sem tak, da moram premleti stvari, da se 'usedejo' in potem počasi dosežki pridejo za menoj. Zdaj sem še vedno v filmu oddelaj, ko bom legel v posteljo, pa se bo vse to počasi začelo 'sidrati' vame. Mogoče bo pozneje to vprašanje spet prišlo na plano in bom imel bolj pameten odgovor."
Znano je, da Domen ni ljubitelj majhnih skakalnic, zdaj je z njo konec. "Da je tega konec, je takoj druga stvar po medalji, zaradi katere sem vesel. Da lahko spet zadiham, da začnem uživati, da pod smučmi čutim malce pritiska."
