Ste vedeli, da smo v lanski sezoni v norveškem Trondheimu dobili svetovnega prvaka v nečem, v čemer v celotnem tekmovalnem obdobju sploh niso tekmovali. In ni bilo prvič, tako svetovne kot olimpijske prvake smo tudi v preteklih letih nekajkrat dobili na tak način. In nismo bili edini, ki smo se šalili, da poznamo najboljšega nasvetu v nečem, v čemer se sicer sploh ne tekmuje. Jasno, govorimo o tako imenovani tekmi - kot se še vedno tako zelo neprimerno reče - na srednji skakalnici.
Kaj točno je leta 2026 na njej srednjega, bi nam sicer moral pojasniti kdo iz nekih davnih, davno preživetih časov. V moški kategoriji celo naziv majhna skakalnica ne bi bil primeren, precej bolje in bolj pravilno bi bilo zelo majhna in zato so tekmovanja na takih objektih praktično izumrla. Oziroma jih za silo nekako držijo pri življenju (pa še to bolj ali manj zgolj na papirju) le zato, da lahko v njih podeljujejo naslove - pa četudi so ti iz leta v leto bolj nesmiselni, da ne rečemo absurdni.
In čeprav ne pravimo, da je skakalnih tekem na velikih tekmovanjih preveč (pa tudi če bi jih bilo, bi nam glede na trenutno stanje v skokih to neskončno odgovarjalo), se resnično pogovarjamo o nečem tako neverjetnem, da bi bilo to nemogoče pojasniti komurkoli, ki bi prišel s katerekoli točke izven tega sistema. Dobiti svetovnega prvaka 2025 v disciplini, brez da bi v sezoni 2024/25 v njej organizirali eno samo tekmo, se zdi kot tista tekmovanja z iger, ki so jih organizirali mojstri gledališča absurda Monty Python.
In kako je s tem v luči letošnjih olimpijskih iger? Potem ko smo zadnjo tekmo brez podeljenih medalj na tako imenovani srednji skakalnici videli na začetku decembra leta 2023 (?!), so nam v tej sezoni eno pripravili. Pa ne zaradi deljenja olimpijskih odličij, temveč preprosto zato, ker taisti sistem s taistimi pravili veleva, da so morali tekmovalno preizkusiti (zelo) majhno skakalnico v Falunu, da bodo lahko v drugi polovici prihodnje sezone na njej - da, uganili ste - določili svetovnega prvaka.
Čeprav so jo zaradi previsoke krivulje leta in kolenskega masakra med dekleti na poletnem preizkusu morali nekoliko zmanjšati, je manjša skakalnica v Predazzu vendarle drobec večja, vendar pa je nemogoče vedeti, kaj lahko na njej pričakujemo na olimpijski tekmi v praktično neobstoječi disciplini. Pred četrtkovim prvim treningom je izjemno težko oceniti, kaj pomeni forma skakalcev, ki smo jih zdaj mesece spremljali na velikih, nazadnje na zelo veliki skakalnici, vmes pa tudi na letalnici.
Da bi bile za Domna boljše olimpijske igre s tekmami na veliki skakalnici in letalnici, je jasno. Da bi to močno zapletlo organizacijo, je jasno prav tako - a če letos tako ali tako že imamo tekmovanja, raztreščena na več kot 20.000 kvadratnih kilometrih, bi zlahka našli tudi kakšno bližnjo letalnico. Šalo na stran, celo med dekleti so tekmam na mali napravi dnevi izrazito šteti in prav zanimivo bo videti, koliko časa še mislijo v nečem, česar ni več, podeljevati odličja. Oziroma kako bodo - če bodo, ko bodo - stvar preoblikovali.
Do tedaj pa - upanje in prepričanje, da je najmlajši od bratov Prevc trenutno tako zelo dober, da bo najboljši tudi na takšni skakalnici, na kakršni se v malce slabši formi skozi leta ni želel niti pojaviti. In če stvar obrnemo nekoliko drugače ter jo postavimo zelo sebično - zakaj pa ne? -, je še vedno bolje, da si lahko obetamo odličje na izumrli napravi, kot da bi komu prišlo na misel ravno zdaj in ravno tukaj in ravno na račun zgodovinske podobe slovenskih skakalcev kakšno disciplino izločiti.
