Na eni strani Domen in Nika Prevc že v pričakovanju olimpijskih iger pišeta najbolj odmevno skakalno zgodbo vseh časov in si upravičeno obetata še izrazito nadgradnjo, na drugi strani pa gostiteljica olimpijskih iger ostaja zvesta svoji zelo zakoreninjeni dogmi, po kateri nekaj šteje le tisto, kjer se Italija drzne imeti za svetovno silo in merilo. Prav neverjetno, verjetno je v tem trenutku ni resne države, ki bi se smučarskih skokov lotila tako kot dežela, ki bo že čez nekaj dni podelila prve olimpijske kolajne.
"Gre za disciplino, v kateri tekmovalci na smučeh letijo skozi zrak in v kateri štejeta tako dolžina skoka kot ocene za slog," se - verjeli ali ne - nekaj dni pred začetkom iger začenja sploh prvi članek o smučarskih skokih v tej sezoni na straneh slovite La Gazzette dello Sport, za mnoge najbolj uglednega športnega časnika na svetu. Ki pa onkraj nogometa in pogojno košarke vendarle izrazito kaže na italijansko posebnost in zakoreninjenost.
Članek je klasična predstavitev smučarske skoke za telebane, kot bi rekla znana slovenska knjižna zbirka, in šport opisuje ljudem, ki zanj slišijo prvič. O tem, da sta Domen in Nika brat in sestra, da prevladujeta v svetovnem pokalu in da sta edinstvena olimpijska zgodba, ni niti črke - že to, da sta v sorodu, ni navedeno nikjer. Še več, pri naštevanju glavnih skakalnih zvezdnikov iger ne Domen ne Nika celo sploh nista na prvem mestu.
Medtem ko je pri moških kot prvi izpostavljen Rjoju Kobajaši, ki je v oklepaju označen za kralja novoletne turneje, Domen pride kot dodatek in brez opombe, da je to tekmovanje v tej sezoni pred manj kot mesecem dni pravzaprav premočno osvojil on. In glej ga, zlomka, tudi pri dekletih je v ospredje porinjena dežela vzhajajočega sonca z Nozmi Marujama, medtem ko sončna stran Alp in Nika spet prideta za zraven. Ah ... Kdo ve, koliko medalj bi bilo potrebnih, da bi se v naslednjih dneh to spremenilo. Če se sploh lahko.
