Ne verjamemo v veliko stvari, tudi višje sile niso nekaj, čemur bi v športu ter pri vseh divjih lovih na športne rezultate in uspehe zaupali. Toda če bomo v eno stvar verjeli do konca, je to, da se dobro vrača z dobrim. Tudi v športu. Tudi na najvišji ravni. Tudi v gladiatorski areni, v kateri pogosto meglijo razum in dušo denar, slava, naslovi in kosi srebrnine. Seveda se nič ne zgodi samo od sebe, a ko si nekaj zaslužiš tako s trdim delom kot s svojimi dejanji, se to mora zgoditi. Mora se ti vrniti in te nagraditi.
Slovenski smučarski skakalec Anže Lanišek je primer in dokaz točno tega. Pretekli konec tedna je z veličastnim nastopom slavil v Zakopanah in se vrnil na zmagovita pota, tako da se zdaj z najboljšimi mogočimi občutki in povsem miren pripravlja na največje izzive preostanka sezone. Izpustil je dolgo pot na Japonsko, s širokim nasmehom in vero vase ter v svojo formo pa je lahko osredotočen na svetovno prvenstvo v poletih, na olimpijske igre, na Planico.
Zaslužil si je. Več kot zaslužil. Moralo se je zgoditi tako, če se spomnimo, kaj in kako vse je Anže počel med novoletno turnejo. Zdaj lahko pod črto pogledamo nazaj in zdaj vemo še več stvari - in vse so dokaz tega, kako izjemen mladenič je in kako prav je, da je zdaj tudi zanj ponovno posijalo rezultatsko sonce. Ko je namreč postalo jasno, da mu na nemških in avstrijskih skakalnicah ne gre tako dobro in da je glavna zgodba njegov kolega iz reprezentance, je bil Lanišek najboljši mogoči prijatelj, najboljši mogoči tovariš.
Že na novega leta dan so svet obšli prizori, ko se je zmage Domna Prevca veselil celo bolj kot Domen sam in celo bolj, kot bi se veselil svoje. Pri čemer so bili ti izrazi na obrazu in te geste vesoljne sreče tako očitni in tako pristni, da ne bi mogli biti bolj. Podobno je bilo v Innsbrucku, kar malce preveč v senci in premalo izpostavljena pa je bila Anžetova vloga na zadnji tekmi v Bischofshofnu, kjer je bilo v pričakovanju potrditve slovenske skupne zmage v zraku največ napetosti.
Lanišek je bil tisti, ki je hitro organiziral nošenje Domna na ramenih, ko je postalo jasno, da je osvojil zlatega orla. Kako pomemben Robin je bil Prevčevemu Batmanu skozi celotno turnejo, pa se je kazalo tudi s tem, kako je reprezentančnega kolega zasul s trepljanji, lepimi besedami, šalami. Ne čestitkami, bilo je mnogo več od tega. Bilo je prijateljsko veselje soborca, bilo je tisto, ko nekomu privoščiš enako kot sebi. In ko v vsem skupaj ni niti trohice zavidanja, tekmovalnosti, česarkoli podobnega.
In to še ni vse. Na voljo je tako imenovani mednarodni ton, torej zvočni posnetek dogajanja pod skakalnico takoj po koncu tekme, kjer je slišati besede tekmovalcev in te niso prekrite s komentarjem reporterjev in ostalim televizijskim dogajanjem. In ko gre človek poslušati to, šele vidi, kako noro vesel in srečen je bil za Domna njegov prijatelj Anže in kako je to vzel kot nekaj, kar je reprezentanca naredila skupaj in pri čemer je ves teden pomagal po svojih najboljših močeh.
Laniška je celo slišati, kako skrbi za to, da bi Domen s slavja imel kar najboljše fotografije. "Zakaj pa nisi šel slikat tudi tja, s tiste strani," z nasmehom pravi neimenovanemu fotografu in mu kaže, kje so dvigovali Domna na ramena. Nato pa z enakim nasmehom pride do lanskega zmagovalca, avstrijskega šampiona Daniela Tschofeniga. "Pričakoval sem, da boš prišel tja," mu da napol za šalo, napol zares jasno vedeti, da bi ga Slovenci kot zmagovalca zadnje tekme sprejeli medse, morda dvignili tudi njega, on pa bi pomagal dvigniti Domna.
Gesta, za katero se je zamejski Slovenec simpatično zahvalil, nato pa protokolu organizatorjev bil on tisti, ki je Domnu predal zlatega orla. Anže pa spet ni bil daleč in lahko ste prepričani, da tudi zabava po zmagi ni minila brez njega v kakšni podobni vlogi. Da je nato na naslednji tekmi s tako imenitnima skokoma zmagal prav on, pa je res nekaj, kar daje upanje v dobroto, v prijateljstvo, v deljenje veselja in sreče. In da nekje nekaj zna to nagraditi, se temu pokloniti. Tako kot se moramo pokloniti vsi mi.
