Zasluženo so bili v ospredju smučarski skakalci, ki so v domovino prinesli štiri kolajne – dve zlati, srebrno in bronasto. Ampak, to je bilo, če k njim prištejemo še deskarja, tudi vse, kar je pokazala slovenska odprava na teh olimpijskih igrah. Res dobro oceno so si torej prislužili Nika in Domen Prevc, Nika Vodan, Anže Lanišek in Tim Mastnak. Vse ostalo je bilo manj kot smo in so pričakovali. Ni zaman športno reklo, da na velikih tekmovanjih, posebej pa na olimpijskih igrah, nekaj štejejo le kolajne. Vse ostalo je bolj ali manj za pozabo oziroma le za prašni arhiv zgodovinskih zapisov. Igre z vidika nastopa slovenske reprezentance ne moremo oceniti za uspešne, če si je dobro, zelo dobro ali morda odlično oceno prislužilo le 5 športnikov od 36, le 14 odstotka nastopajočih v slovenskih barvah. Igre s slovenskega zornega kota ne moremo oceniti kot uspešne, če si 31 športnikov zasluži oceno zadostno ali celo nezadostno.
Slovensko odpravo na igrah Milano Cortina 2026 so rešili smučarski skoki, ki so še edini zimski šport, ki se ga v Sloveniji lotevamo resno in premišljeno. Toda treba je biti realen in na Smučarski zvezi Slovenije, pod katerim okriljem so skoraj vsi zimski športi, ki so zastopani na olimpijskih igrah, bi morali zvoniti vsi alarmi. Dejstvo je, da slovenski nacionalni športi, kot smo radi poimenovali vse zimske, počasi, a zagotovo umirajo. Razen smučarskih skokov seveda. Lahko samo upamo, da še ni prepozno, da se na SZS lotijo temeljite prenove obstoječega stanja v večini panog, kajti na naslednjih igrah v francoskih Alpah 2030 Slovenija razen kakšnega družinskega smučarskega projekta in smučarskih skokov ne bo imela nobenega športnika več. Pa ne krivite za to zelene zime. Za tako stanje je krivo desetletje napačnih potez v panogah, na katere smo bili tako ponosni.
