Švica – Slovenija 2:1 (2:1)
Luzern - Stadion Thermoplan arena. 15.240 gledalcev. Glavni sodnik: Ivan Kružliak (Slovaška).
Strelci: 0:1 Vipotnik (2), 1:1 Janža (10, avtogol), 2:1 Ndoye (38).
ŠVICA: Kobel, Rodriguez (od 67. Britschgi), Elvedi, Akanji, Athekame (od 87. Bajrami), Freuler, Jashari, Ndoye (od 87. Rieder), Manzambi, Aebischer (od 67. Sow), Amdouni (od 77. Boteli). Selektor: Murat Yakin.
SLOVENIJA: Oblak, Karničnik, Bijol, Zec, Drkušić (od 46. Brekalo), Janža, Zabukovnik, Lovrić (od 64. Gnezda Čerin), Šturm (od 89. Horvat), Matko (od 64. Begić), Vipotnik (od 78. Celar). Selektor: Boštjan Cesar.
Rumeni kartoni: Aebischer; Vipotnik, Zec, Drkušić, Bijol, Janža.
Rdeči kartoni: -
Svojčas smo v Sloveniji poznali Luzern predvsem po veslaški regati in uspehih naše zlate generacije tega športa. Sicer pa je mestece med mnogo večjim istoimenskim in tistim manjšim veslaškim Rdečim jezerom sinonim prestiža, blagostanja, izjemno visokih cen in lagodnega življenja. Eden najvišjih standardov v Evropi na ravni povprečne plače dosega skoraj štirikratnik slovenskega in s tem v mislih se dejstvo, da stvari čez prst tukaj stanejo dvakrat več kot v Ljubljani ne zdi več tako dramatično.
Sobota je bila v tem okolju kot iz pravljice. Celo večeri so dovolj topli za posedanje v lokalih ob jezeru, dan pa je bil sončen in je prej vabil po skoku v vodo kot pa po jopici. V takšnih razmerah je še hitreje in še bolj izrazito vse skupaj postalo pravi nogometni praznik, že zgodaj popoldne so bile ulice in terase polne ljudi v dresi njihove 'nati', kot v Švici z izrazom, ki (izgovorjen 'naci') nam seveda zveni grozno neposrečeno, pravijo svoji nogometni izbrani vrsti. Po njenih dveh zmagah 3:0 na dveh gostovanjih je bilo navdušenje nad njo še toliko večje.
Slovenska izbrana vrsta je ob vsem tem vedela, kaj jo čaka na polnem stadionu na obrobju tega čudovitega kraja z dobrimi 80 tisoč prebivalci. Kot smo že pisali, je selektor Boštjan Cesar nekoliko presenetil z začetno enajsterico, a imel je svoje zamisli in načrte, vse skupaj pa se je začelo naravnost sanjsko. Če je namreč Švica že po dobesedno desetih sekundah prvič zapretila, je Slovenija po dobri minuti - vodila. Za popoln šok in tišino na tribunah je po lepi akciji iz protinapada poskrbel Žan Vipotnik.
Domača reprezentanca je na neki točki povsem obstala, na nedovoljen položaj nekje sredi akcije smo pomislili tudi mi, a pregled je potrdil zadetek in postavil izhodišče tekme, o kakršnem si nismo upali niti razmišljati. Vse skupaj je šlo celo tako zelo proti pričakovanjem in napovedim, da je bila domača zasedba pretresena, gostujoči pa je uspelo takoj še enkrat zelo nevarno napasti. Zdelo se je, kot da gledamo pravljico, ki pa se je na žalost nato začela kar hitro spreminjati v nekaj drugega.
Ne samo da so Švicarji hitro strnili vrste in začeli organizirano pritiskati, še pred iztekom desete minute je bil obračun rezultatsko na izhodišču. In to z ogromno smole ter nespretnosti, kajti po udarcu iz kota je Erik Janža žogo precej komično odbil proti svojim vratom, Jana Oblaka pa je dogodek presenetil do te mere, da je prejel zadetek, kakršnih je tak vratar v svoji karieri prejel zelo, zelo, zelo malo. Se zgodi tudi najboljšim, ni kaj.
Švico je to povsem pomirilo, vse se je vrnilo ne samo v ravnotežje, temveč k vsemu, kar si je od srečanja obetala domača izbrana vrsta. Napadov je bilo vse več, Slovenija se je vse bolj zanašala na poskuse branjenja in ni vzpostavila mehanizmov igre v drugi smeri. Ves čas se je zdelo, da bi ogromno pomenilo zdržati pri 1:1 do konca polčasa, a hkrati tudi, da bo na tak način to prekleto težko. In se ni zgodilo, potem ko je deset minut pred odmorom iz neposredne bližine zadel Dan Ndoye.
Da se tako ne bo dobro končalo, je bila pogosta misel in zagotovo jo je v slačilnici selektor Cesar znal izraziti dovolj glasno, dovolj odločno, zraven pa naročiti in svetovati nujne popravke. Slovenija je nazaj na igrišče prišla z več poguma in tudi več organiziranosti, ob pričakovanih nadaljnjih švicarskih napadih je vendarle znala odgovarjati s protinapadi, ki domačim niso omogočali popolne mirnosti in osredotočenosti pri lovu na tretji zadetek in zanje varno vodstvo.
Svoje je z nekaj odličnimi posredovanji dodal tudi Oblak, ki se je tja do 60. minute že več kot odkupil za tisto napako. S čimer pa ni le zadržal minimalnega zaostanka, temveč ponujal nekaj več. Priznamo, pozitivno nas je presenetilo, da je po kriterijih mirnosti in organiziranosti v igri ter nadzora nad dogajanjem na igrišču sledilo najboljše obdobje slovenske reprezentance. Tudi z dvema menjavama je bila Slovenija prvič videti res dobro v v smislu ravnotežja in rasli so upi na presenečenje.
Zanj je bilo treba narediti še korak, si pripraviti priložnost na eni strani in na drugi strani paziti, da Švicarji ne bi še enkrat zadeli. Da je mogoča velika točka in da bi pomenila ogromno, je začutil tudi Cesar in gestikuliral poskus pritiska, a je zanj in za 2:2 nekoliko zmanjkalo, še najbližje pravi nevarnosti je bil v 90. minuti Celar. So pa vse to bile minute, ko smo si tak razplet znali predstavljati. Zato je na mestu ugotovitev, da noben poraz bi lep, dober in prijeten, a tak je sprejemljiv in ga nikakor ne gre pospremiti s kakršnokoli dramo. Ter pogumno odpotovati v Glasgow.
