miha krusic 1 Dobra karma

Miha Krušič iskreno: 'Če bi lahko, bi bil samo ...

horoskop Svet24.si

Horoskop za petek, 14. avgusta

IGOR KRŠINAR 2 Reporter.si

VIDEO: Igor Kršinar v oddaji V zakulisju: No, pa ...

Erjavec Svet24.si

FOTO: Ni bilo hladno le pivo, ki ga je užival ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Hojs z novim navodilom nad NPU

kadunc Odkrito.si

Direktor RTV SLO: Nujno potrebujemo nadomestno ...

hana-in-goran Njena.si

Hana: 'To je laž, nisva ok'

Miha Andolšek
Miha Andolšek
1 14.02.2020 09:44:57

Dan, ko je za vedno odšel Il Pirata

Profimedia
Danes mineva 16 let, odkar so našli njegovo truplo. Umrl je osamljen, paranoičen, poln antidepresivov in kokaina. Bil je rock zvezda in kot rock zvezda je tudi končal. Mlad, osamljen, v ceneni hotelski sobi in v nikoli docela razjasnjenih okoliščinah. Marco Pantani, kolesarski Paganini.

Valentinovo ima vidno mesto na koledarju oziroma v srcu. Pa ne zaradi rožic, čokolade in vse druge kičaste navlake, s katero si zaljubljenci po vsej zemeljski obli vsakega 14. februarja izpovedujejo naklonjenost. V spomin se na ta datum vedno priplazi Sarajevo 1984 in z njim Jurek, ki s(m)o ga takrat imeli rajši kot burek.

Iz globočin spomina se priplazi tudi masaker na valentinovo. In tu ne mislimo nikoli razkritih Al Caponejevih plačancev, ki so na svetega Valentina dan leta 1929 v Chicagu likvidirali sedmerico gangsterjev iz rivalske tolpe, temveč na boksarski masaker, ki sta ga nekaj ulic stran od tistega originalnega masakra 22 let kasneje uprizorila princ iz Harlema Sugar Ray Robinson in bik iz Bronxa Jake LaMotta. »Nikoli me nisi položil, Ray. Nikoli me nisi položil,« je raztreščenih reber in zmaličenega obraza velikemu tekmecu s krvjo v ustih sporočal Pobesneli bik, ki se je po toči udarcev bogsigavedi kako obdržal na nogah. V brutalno čudovitih ter čudovito brutalnih 13 rundah.

In bilo je na valentinovo leta 2004, ko je za vedno odšel Marco Pantani. Za številne kolesarske navdušence bo prva asociacija ob omembi vse bolj skomercializiranega praznika svetega Valentina vedno Il Pirata. Sobota, ko je odšel Marco.

Garrincha in/ali Gascoigne
Danes mineva že šestnajst let, odkar so ga v neki razdejani hotelski sobici našli v mlaki krvi. Pirat je bilo njegovo »nom de guerre«, njegovo partizansko ime. Morda bi bilo bolj na mestu Paganini; ko se je namreč vzpenjal po alpskih, dolomitskih ali pirenejskih očakih, je bil videti, kot da je sklenil pogodbo s samim hudičem.

Šestnajst let po smrti je še vedno najbolj oboževani italijanski kolesar. Vseh časov. Pa jih niso imeli malo. Velikih, največjih, legendarnih. Gino Bartali, Alfredo Binda, Felice Gimondi, Fausto Coppi in navsezadnje Vincenzo Nibali, če naštejemo le nekatere. A le eden je Marco, le eden je Il Pirata. Številni so dosegli več kot on, a ob ceste in pred televizijske sprejemnike nihče ni privabil več gledalcev kot on. Na škornju, tej kolesarski utrdbi, kjer ni dovolj le zmagovati, ampak je to treba storiti s stilom. Tako kot v očeh brazilskih nogometnih fanatikov samo zmaga ni dovolj, tudi »tifosi« zahtevajo več. Zahtevajo šov, slog, strast, lepoto. »Joga bonito« temu pravijo v nogometu, »panache« temu pravijo v kolesarstvu. In Marco je bil Mane Garrincha na kolesu. Popoln v vsej svoji nepopolnosti, čudovit v vseh tistih očitnih pomanjkljivostih duha in telesa.

Morda je vse skupaj še najbolje povzel priznani novinarski kolega in avtor Matt Rendell: »Italija je oboževala Pantanija, kot je Anglija oboževala Paula Gascoigna. In tako kot v Gazzovem primeru se je ta naklonjenost razvijala z leti. Najprej jih je zaslepil s svojim talentom, kasneje jih je presenetil s svojo ranljivostjo in na koncu zgrozil s svojimi prestopki.«

Salvador Dali
O liku in delu Marca Pantanija je bilo sicer povedano in zapisano že vse, a hkrati vse ne bo nikoli povedano in zapisano. Najbolj čistokrven med čistokrvnimi hribolazci. Ravnal se je po instinktu, ne pa po merilcih moči. Ko se je dvignil s sedeža, s(m)o se množice pred televizijskimi zasloni pomaknile na rob sedeža.


Bil je unikat, spačenega obraza je kljuboval gravitaciji. Bil je nenavadna kreatura. Rutka, ki je zakrivala plešo, štrleči uhlji, uhanček, kriv nos in grimasa, ki je izražala bolečino in osamljenost. In oči preganjane živali. »Ekstravagantna figura. Vedno se mi je zdel bolj umetnik kot pa športnik. Salvador Dali na kolesu,« je že pred leti o njem dejal veliki tekmec Lance Armstrong.

Vedno je bil pripravljen iti »all-in«. Ko je bil pravi, nihče ni mogel slediti njegovim norim napadom. Spet drugič, ko se je zakalkuliral, je drago plačal. Vmesne poti praktično ni poznal. Kolesarstvo zna biti dolgočasen šport, v katerem na koncu na račun tistega, ki je pripravljen tvegati, slavi tisti, ki mu uspe, da ne pade. Ob Pantaniju praktično nikoli ni bilo dolgčas. V Italiji je kolesarstvo pripeljal nazaj na naslovnice, kar ob »calciu« nikakor ni majhna stvar.

Ventoux, Alpe d'Huez, Mortirolo ... Najbolj zloglasni vzponi, imena, ki med kolesarji vzbujajo strahospoštovanje, so bili njegovo igrišče, njegovo dvorišče. Hribi so bili zanj nekaj podobnega kot žoga za Maradono. Nasloni se nazaj, glej in uživaj.

Kot vsi pravi nastopači je najboljše prihranil za največje odre, največje etape. Kot denimo tistega deževnega, hladnega, meglenega julijskega popoldneva 1998, ko je na pobočjih Col de Galibier in Les Deux Alpes razbil konkurenco. Dan je začel s tremi minutami zaostanka za rdečelasim nemškim dizlom Janom Ullrichom, končal ga je s šestimi minutami prednosti. V spominu je pri tem ostal predvsem tisti spust v megli in dežju z Galibiera, ko se je spuščal s podobno drznostjo kot nekoč Hermann Maier po belih strminah. Tistega dne je zlomil Ullricha, programiranega naslednika Big Mig Induraina, ki se ni nikoli več docela pobral. Maja in julija 1998 je sesul tekmece ter pri tem praktično sam rešil Tour, ki ga je zaznamoval škandal Festina in zaradi česar se je dirka vseh dirk znašla v nikoli večjih škripcih.

Rock zvezda
Prav tam, na vrhu, se je začelo njegovo drsenje v paranojo, samoto, odvisnost ... Ko so ga slabo leto kasneje v Madonni di Campiglio tik pred končno zmago nagnali z Gira, so mu podpisali smrtno obsodbo. Bilo je le vprašanje časa; bojda je njegov prijatelj iz otroštva, ki je pisal za lokalni časopis, že teden dni pred Pantanijevo smrtjo spisal njegovo osmrtnico.

Njegova legenda še vedno živi, legende živijo večno in tako tudi letos, ob 16. obletnici smrti, ni in ne bo manjkalo čustvenih zapisov ter poklonov. Zapisov, kot je navsezadnje tudi tale. Pa čeprav danes praktično ni več dvoma, da si je tudi on pomagal z nedovoljenimi poživili, da je bil tudi on del »generacije EPO«. Njegov mit je bil zgrajen na podobno trhlih temeljih kot Armstrongov, pa vendar so ga oboževali in častil milijoni. In še vedno ga. Kar je svojevrsten paradoks glede na to, da morda prav njegova zgodba še najbolje povzema tisto črno dobo kolesarstva. A izžareval je neko usodno privlačnost, zaradi česar sta njegova lik in delo romantizirana, njegova tragedija pa je del njegove legende.

Umrl je 14. februarja 2004, zabarikadiran v sobi 5D v hotelu Le Rose v Riminiju. Osamljen, paranoičen, poln antidepresivov in kokaina. Bil je rock zvezda in kot rock zvezda je tudi končal. Mlad, osamljen, v ceneni hotelski sobi in v nikoli docela razjasnjenih okoliščinah. »Dobro poznam svojega sina. Umorili so ga,« je njegova mama Tonina na 15. obletnico smrti izjavila za rožnati časnik La Gazzetta dello Sport in znova razpihala vse tiste teorije zarote. »O tem sem prepričana bolj kot kadarkoli. Moj boj za pravico se nadaljuje in upam, da bodo znova odprli preiskavo.« Kdo naj bi mu pomagal na oni svet? Rivali, oblast, mafija, stavniški klani, kdo ve. Odvisno od sogovornika. Spet drugi menijo, da je bil žrtveno jagnje v času, ko je bil ta šport moralno bankrotiran. Še ena žrtev nikoli končane kolesarske vojne z dopingom.

Resnica, kakršnakoli že, ga ne bo vrnila. Odšel je hitro, mnogo prehitro, star komaj 34 let, skupaj z njim pa je v marsikom, če ne že umrla, pa vsaj zamrla tudi ljubezen do tega športa.

Članki iz rubrike