Najprej poglejmo nekaj številk – sezona 2025/26 ni bila najslabša sezona v zgodovini alpskega smučanja v samostojni Sloveniji. V pravkar končani sezoni je v slovenskem dresu na tekmah svetovnega pokala startalo 13 smučarjev in smučark – 6 moških (Miha Hrobat, Martin Čater, Rok Ažnoh, Nejc Naraločnik, Žan Kranjec in Miha Oserban) in 7 žensk (Ilka Štuhec, Ana Bucik Jogan, Andreja Slokar, Neja Dvornik, Lila Lapanja, Nika Tomšič in Caterina Sinigoi) in vsi skupaj so osvojili 853 točk, kar je pomenilo skupno 11. mesto v pokalu narodov. Slabši izkupiček je imela slovenska alpska reprezentanca le še v sezonah 1991/92 (747 točk in 11. mesto) ter 1992/93 (795 točk in 11. mesto). V povprečju je slovenska smučarska ekipa v pokalu narodov v vseh letih od osamosvojitve naprej zavzela deseto mesto v pokalu narodov. Precej je izstopala le sezona 1999/2000, ko so slovenski smučarji in smučarke v pokalu narodov zasedli izjemno peto mesto s 4778 točkami. Takrat je Slovenija zaostala le za Avstrijo, Italijo, Švico in Francijo ter bila pred takimi smučarskimi državami kot so Norveška, ZDA, Švedska, Nemčija, Kanada... Toda ta sezona je bila bolj izjema, Slovenija pa je bila vedno nekje med deseterico najuspešnejših smučarskih držav na svetu (mesto gor ali dol).
Še nekaj lepo oriše slovensko smučarsko sezono 2025/26 kot sezono, ki mora biti prelomna – največ točk od vseh, ki so dirkali v slovenskem dresu je osvojila Štuhčeva (293), ki je končala kariero, drugi in tretji sta bila Hrobat (182) in Kranjec (169), četrta pa je bila Bucik Joganova (86), ki je tudi končala tekmovalno kariero. Če bi torej šteli samo tiste, na katere lahko računamo v naslednji sezoni, potem je slovenska alpska ekipa osvojila vsega 464 točk. Porazno.
Kot objektivno olajševalno okoliščino moramo seveda šteti številne poškodbe, pa čeprav je v isti sapi treba poudariti, da je enako tudi v drugih reprezentancah. Slovenski ekipi, predvsem ženski, sta se poškodbi obeh najboljših smučark v tehničnih disciplinah zelo poznali. Slokarjeva je startala le na eni tekmi (Sölden), Dvornikova pa na dveh (Sölden in Levi). Poškodbi sta zaznamovali tudi moško ekipo v hitrih disciplinah – Ažnoh je nastopil dvakrat (Copper Mountain in Beaver Creek), Nejc Naraločnik pa na treh prizoriščih na začetku sezone (Copper Mountain, Beaver Creek in Val Gardena).
Kje je šlo po zlu?
Danes odgovorni trenerji preudarno pišejo poročilo o minuli sezoni in skrbno iščejo vzroke za tako slabe rezultate. Pogodbe s smučarsko zvezo jim potečejo konec aprila, znano pa je, da bo prišlo do precejšnih sprememb v strokovnih vodstvih ekip. Kaj bosta za vzrok za slabe rezultate Žana Kranjca navedla odgovorni trener Miha Verdnik in trener Rok Šalej? Kako bo prebujenje šele ob koncu sezone obrazložila strokovna ekipa za moški hitri disciplini Aleš Brezavšček, Natko Zrnčić Dim in Jaka Korenčan? Kaj bosta zapisala odgovorni za žensko ekipo v tehničnih disciplinah Aleš Valenti in trener Maj Mlakar? In morda kakšno vizijo ima, glede na preteklo sezono, zdaj že nekdanji odgovorni trener za hitri disciplini pri ženskah Denis Šteharnik, ki je ostal brez smučarke. Njegov pomočnik Boštjan Kline je že napovedal, da se seli v moško ekipo. Pozitivno oceno sezone, torej zadostno (2), bosta verjetno dobila le oba trenerja za hitri disciplini, oba trenerja (Brezavšček in Šteharnik) za tehnični disciplini, Verdnik in Valenti pa sta pogrnila na celi črti. Bosta slednja sprejela odgovornost in sama odstopila? V to sicer težko verjamemo, saj je Verdnik že napovedal, da se vidi s Kranjcem tudi v prihodnji sezoni, toda v tem primeru bi se mu morali za sodelovanje zahvaliti odgovorni na zvezi, predsednik Janez Bijol, novi vodja panoge Aleš Rogelj in novi vodja strokovnega sveta Andrej Šporn. Breme slabih rezultatov sta že občutila dosedanji vodja panoge Matjaž Šarabon in dosedanji vodja strokovnega sveta Dušan Blažič, katerima lahko dodamo pridevnik 'nekdanji'.
Treba bo v rudnik
Lani novembra je Nacionalni program tekmovalnega smučanja, ki ga je spisal Sandi Murovec, postal uradni strateški dokument SZS. Dokument vsebuje smernice in napotke za treniranje smučanja od 10. do 16. leta starosti. Seveda se postavlja vprašanje ali je ta dokument res to, kar slovensko smučanje potrebuje. Nekateri slovenski trenerji že leta opozarjajo, da je slovenska šola smučanja, ki jo je uveljavil ZUTS, napačna. Zgrešena. Da so uvajali napačno tehniko smučanja že od prehoda na karving smuči sredi 90 let prejšnjega stoletja. In posledice napačne odločitve se vlečejo pri učenju tekmovalnega smučanja še danes. Ali je NPTS sodoben program, ki je izločil napake iz preteklosti? Ali je res 'večni' Sandi Murovec, ki se spozna na vse, tisti, ki ima v rokah rešitev za slovensko smučanje? Najbolj odgovorni, predsednik Janez Bijol, mu zaupa. Upamo, da ima prav. Bo moral pa Bijol tudi sam stopiti v rudnik. Prijeti bo moral kramp v roke in postrojiti svoje palčke, ki so v zadnjih dvajsetih letih samo s pahljačo delali vetrič Sneguljčici. Seveda razumemo palčke, da jim tako stanje odgovarja, saj si jim ni bilo treba mazati rok. Mirno so ždeli v svojem kotičku in se delali, da nekaj delajo.
Nujne spremembe
Verjetno bo moralo na smučarski zvezi priti tudi do strukturnih sprememb. Seveda bo zaradi slovenske zakonodaje najvišji organ še vedno skupščina (v panogah zbor), ki jo sestavljajo klubi. Toda vredno bi bilo razmisliti o tem, da bi zbor panoge preprosto ukinili oziroma ga prestrukturirati v izvršni odbor, ki bi dejansko imel izvršilno moč. Izvršni odbor s štirimi ljudmi (predsednik, vodja panoge, vodja strokovnega sveta in še eden iz stroke) bi moral imeti vse v rokah, a hkrati tudi odgovornost. In moral bi nositi tudi posledice svojih odločitev. V slovenskem smučanju je največji problem to, da nihče ne nosi nobene odgovornosti. Lahko je delati napake ali celo ne delati, če pa se potem nič ne zgodi. Brez posledic lahko vsak počne, kar hoče. Predsednik Bijol mora udariti po mizi, razdeliti odgovornost in ljudi za uspešno delo nagraditi, za slabe odločitve pa vprašati po zdravju.
Bo Bijol uspešno vodil revolucijo ali bolje rečeno evolucijo v slovenskem alpskem smučanju? Mora jo. Druge možnosti sploh ni, kajti drugače se ga bomo spominjali kot enega zadnjih predsednikov nekoč slovenskega nacionalnega športa. In v smučanje mora pripeljati ljudi, ki so pripravljeni na sodelovanje, pripravljeni se učiti, pripravljeni priznati napake in predvsem pripravljeni delati. V rudniku. Kopati in kopati, dokler ne najdejo tistih redkih kamnov, ki se jih da obrusiti in izbrusiti v diamante.
In še tista rudarska za slovensko smučanje: "Srečno!"
