Recimo, da se je Domnu Prevcu krivica res zgodila. Sicer za to ne bi dali roke v ogenj - še za lastnega otroka je ne bi dali, če se o tem, da nečesa ni prevrnil ali vsaj malomarno odložil, ne moremo prepričati na lastne oči. A recimo, da je bila napaka majhna in ne zlonamerna, reakcija odgovornih pa - prosto po kolegu Saši Jerkoviću - birokratsko toga in pretirana. Se zgodi. Je hudo, krivica boli bolj kot katerokoli drugo čustvo, a se pač zgodi. Zgodi se tudi, da imaš popolnoma prav in druga stran popolnoma nima - morda je bilo v tem primeru celo tako.
Včasih si v spletu okoliščin na napačnem mestu ob napačnem času. Včasih si - pa ne trdimo, da se je to res zgodilo - predober in preveč moteč ter je komu malce preveč všeč, ko se znajdeš v težavah in ko se ima po črki zakona (ali celo mimo nje) pri tem možnost vsaj malce naslajati. Tudi to se zgodi. In res ne bi bili presenečeni, če se je zgodilo v Oberstdorfu in če je bil tam kdo bodisi povsem po pravilih bodisi celo malce naokrog kar preveč zadovoljen bil videti zato, ker je to čisto zares bil.
Zatorej so razumljive slovenske pritožbe, razumljiva so slovenska negodovanja, razumljive so zamere v tem čudnem skakalnem svetu, v katerem se že tako ali tako vsi gledajo postrani in se ves čas obtožujejo za kakšne milimetre, kakšne malce bolj postrani šive ali kakšen dekagram telesne teže primanjkljaja. Kar nekaj puščic in polen je bilo v zadnjih letih z vseh strani v vse smeri in verjetno tudi Slovenci pri tem niso (ali nismo) čisto brezmadežni.
Kakorkoli; ob vsem, kar se je zgodilo in kakor se je zgodilo je razumljivo čisto vse - vključno seveda z vso jezo tekmovalcev in njihovega vodstva, vsem gnevom javnosti in tudi - absolutno - vsem pristnim slovenskim humorjem. Naj gre za dediščino Martina Krpana ali česa poznejšega, s humorjem manjšega naroda na račun njegovih muk in represivne moči večjega ni nič narobe. In ogromno je bilo v teh dneh šaljivih domislic, ki so nas pošteno nasmejale in ki so prečudovito koketirale z realnim stanjem.
A tako kot pri vsem, tudi pri tem obstaja meja. In ta morda celo še ni bila prestopljena, ko si je slovenski internet dal duška in zdaj že slavnega 'nein, nein, nein' kontrolorja Huberta Mathisa na veliko oblačil v nemške barve, ga okraševal z nemškimi nacionalnimi simboli in si ga z umetno inteligenco privoščil na razne načine - tudi z umetno ustvarjenimi posnetki, na katerih sam prime Domnove smuči in jih zabriše na skakalnico kar skozi okno tiste kabine na vrhu naleta.
Celo do tukaj vse lepo in prav, pa čeprav bi Slovenci kot narod, ki je izjemno občutljiv na svojo identiteto in na zamenjevanje z drugimi narodi podobnih imen ali jezikov morda lahko imeli nekaj več občutka ter tega ne bi v obratni meri počeli tudi sami. Vse dobro o slovenskih medijih, praktično brez izjeme so Mathisa pravilno navedli kot Švicarja in v ogromni večini tudi priznali, da je zgolj sledil črki zakona ter navodilom, ki jih dobi na svojem delovnem mestu kontrolorja.
Da je bil pri tem grob, nesimpatičen, zadirčen - to je jasno kot beli dan. Da je bil videti privoščljiv in kot bi pri vsem skupaj preveč užival, vsekakor tudi spada med njegove grehe, s katerimi mora živeti on in žal moramo tudi vsi mi. No, nikakor, nikoli in nikdar pa ne sme živeti s tem, s čimer so slovenske strani na družabnih omrežjih in številni posamezniki na njih šli absolutno predaleč. Nedopustno predaleč. Navsezadnje tudi nezakonito predaleč, pa če je merilo slovenski ali zakon katerekoli druge evropske države.
Tudi (ali celo še bolj) če bi gospod Mathis bil Nemec, je oblačiti ga v nacistično uniformo - in vsi zelo dobro veste, kako prekleto veliko kroži tega - nesprejemljivo, zavržno, celo sramotno in škandalozno. Ne sodi v noben kontekst in nobeno civilizirano okolje. Gledati ga takega in s temi grozovito prepoznavnimi obeležji na montiranih fotografijah in celo posnetkih, ustvarjenih z omenjeno umetno inteligenco, je nekaj, ob čemer bi se čisto vsi na sončni strani Alp morali sramovati. Že če bi se pojavil en sam tak zmazek. Pa se jih je na žalost mnogo mnogo več.
Da je dejstvo, da je Mathis v resnici Švicar, je v zgodovinskem kontekstu vsekakor dodatna ironija. Toda, kot rečeno, ne sme spremeniti in ne spremeni ničesar. Kdorkoli je, karkoli je, od koderkoli prihaja in kakorkoli kriči tisti svoj 'nein, nein, nein, nein', je tako neposredno enačenje z najbolj črnim poglavjem zgodovine in največjo človeško morijo nekaj, na kar nihče ne sme niti pomisliti. Kaj šele da bi mu pri tem na pamet (ali na pomanjkanje te) padlo storiti nadaljnje korake v tej smeri.
