Morda vam je vseeno. Morda ste med tistimi, ki vam je celo ljubše, da so slovenske tekmovalke lahko lažje dosegale boljše rezultate in da je Nika Prevc kot najboljša med najboljšimi do dveh zmag lahko prišla kljub temu, da je na drugi tekmi nastopila neprimerno slabše kot na prvi. Morda vam je vseeno - a ni prav, da vam je vseeno. Kajti kar se je letos zgodilo na Ljubnem, ne sme biti nekaj, kar bi zapakirali v naslajanje nad slovenskimi uspehi in pometli pod preprogo.
Če nam gre za dobro Nike, ostalih slovenskih skakalk, Slovenije, slovenskih skokov in slovenskega športa ter tudi za dobro ženskih smučarskih skokov v najširšem pomenu tega izraza, preprosto moramo razmišljati drugače. In moramo videti, da je Mednarodna smučarska zveza oziroma skakalni oddelek (ali kakorkoli se že temu reče) znotraj njej naredil nekaj najslabšega. Postaviti Ljubno v takšen 'mimogrede' termin tik pred dolgo turnejo na daljnem Daljnem vzhodu, je zločin proti temu športu. Pika.
Vsem je bilo jasno, kaj se bo zgodilo. Vsem je bilo jasno, da bo to postaja, ki jo bodo pač dali Slovencem, da je namen njim (nam) in sami sebi ter da bodo številne najboljše skakalke razmišljale tako, da je malo skakalnico v malem, zakotnem Ljubnem bolje izpustiti, se spočiti pred dolgimi potovanji in pred vsem, kar sledi ob vrnitvi iz Azije - na čelu seveda s prvim ciljem sezone, olimpijskimi igrami. Res hvala, spoštovani odgovorni. A ne, hvala.
Za Niko, za Slovenijo in za ženske skoke bi bilo mnogo bolje, če Prevčeva to nedeljo ne bi zmagala. Če bi jo v močnejši, v popolni konkurenci slabši nastop stal najvišje stopničke, morda celo celotnih stopničk kot takih. A če bi to pomenilo,. da bi gledali boljše tekme v boljši - najboljši - konkurenci in v boljšem - po možnosti najboljšem - terminu. Ljubno bi si namreč bolj zaslužilo to. Slovenija tudi. Nika tudi. Da o ženskih smučarskih skokih - slovenskih in svetovnih - sploh ne govorimo.
Ljubno ima majhno skakalnico? Traparija. V resnici to nikogar ne zanima. Pomembne so najboljše, najbolj atraktivne, najbolj spektakularne tekme. In vsi vemo, kaj je zares videti dobro in kaj zares pritegne tako športno oko kot športno dušo. Zagotovo to ni 140-metrska skakalnica, pod katero se med tekmo zbere toliko ljudi in takih ljudi, kot da bi šlo za skupinico naključnih mimoidočih ali za povabljence na piknik ne najbolj razširjene družine.
Vsakič, ko so videli pogled na tribune in nasploh iztek v Ljubnem, bi odločevalce moralo biti sram. Ker če ne znajo spoštovati tega, kar so dobili in kar imajo tukaj, potem si v resnici ne zaslužijo ničesar. Zagotovo pa si tega, kar je dobilo, ne zasluži Ljubno. In ne Slovenija. In ne Nika, ki trenutno v ženskih skokih premakne toliko ljudi, toliko zanimanja in toliko čustev kot vsa njena konkurenca skupaj. Kdor ne zna videti te zgodbe, ne bi smel upravljati niti z vrtiljakom na lokalnem semnju, kaj šele z nečim, čemur pravijo svetovni pokal.
Podpirajo povečanje in razvoj Ljubnega? Krasno, me zelo veseli. A to ne spremeni dejstva, da so letos naredili velikansko neumnost in da so vso spektakularnost tekem vzeli svoji najboljšemu in največjemu, kar imajo. Ker najboljše in največje se res ne meri v metrih zaletne mize in doskočišča - sploh pa ne v športu in v njegovi ženski kategoriji, ki kar hlasta po kakršnikoli resni mednarodni pozornosti in kakršnikoli resni množici gledalcev.
Zelo verjetno večje Ljubno ne bo nared prihodnje leto - in tudi ne še nekaj let. A ni vrag, da bodo odgovorni - in tokrat krivi po vseh točkah obtožnice - spoznali in razumeli, da morajo ukrepati že prej. Da bo krasno, ko bo enkrat vse večje in tudi po metrih tako, kot imajo na postajah z naključnimi mimoidočimi. A da morajo že prej dati prednost fantastičnim prizorom množičnega navijaškega rajanja, evforije, ljubezni do te športne discipline. Ne že prej, takoj.
Že danes bi morali oblikovati koledar, v katerem bi ne glede na Planico in velika tekmovanja in nemške televizije in azijski denar in kdo ve kaj vse še, postavili Ljubno na piedestal in mu dali vse, kar u pripada. Ker če ne bodo spoštovali in negovali tega, bi se jim hitro lahko zgodilo, da bi ostali brez marsičesa. In da bi s svojimi naključnimi mimoidočimi opletali z nečim brez prave duše, brez prave zgodbe in tudi brez prave prihodnosti.
P. S. Karkoli si že mislijo o Niki, o Sloveniji, o Ljubnem - svoj del nesmisla in krivde nosijo tudi tisti (oziroma tiste), ki iz tega ali onega razloga ne glede na termin, naslednje postaje in nadaljnje obveznosti v okviru te sezone niso prišli. Prav neverjetno je, da se ne zavedajo, da so mastno pljunili v lastno skledo. V skledo svojega športa in možnosti, da bi ta kdaj postal kaj še bolj pomembnega, odmevnega, spremljanega, atraktivnega.
