Čeprav Uroš Zorman več ni v tem filmu – sliko s slovensko reprezentanco v glavni vlogi je do nadaljnjega zamrznil, zdaj je pred njegovimi očmi Slovan s svojimi izzivi – si je selektor med prvoligaškima tekmama s Krko in Trimom vzel nekaj minut, da je potegnil črto pod 8. mesto na nedavno končanem evropskem prvenstvu v Skandinaviji.
Po januarskem ritmu s tekmama na dva dneva, na koncu celo dvema tekmama v manj kot 24 urah, ste se vrnili v ritem tekem na tri dni. Sploh veste, kam bi z vsem prostim časom?
(smeh) Ne bo se težko navaditi na malce več časa med tekmami, bi pa bilo najlepše, če bi imel prvo tekmo čez dva ali tri tedne. Ampak kaj moremo, karavana gre naprej, tako smo si izbrali, nimamo kaj jamrati.
Kako se je bilo z največjega reprezentančnega odra vrniti na prvoligaškega, preklopiti s Slovenije na Slovan?
Ni nekega velikega preskoka. Evropsko ali svetovno prvenstvo in olimpijske igre so seveda neka druga raven kot slovensko prvenstvo, ni pa spet tako ogromna razlika. Navaditi se je treba predvsem na manjše dvorane, drugačne sodnike, nasprotnike …
Za vami je gostovanje v vašem recimo zdaj domačem Novem mestu. Dvoboj s Krko smo najavljali kot dvoboj selektorja Zormana s pomočnikom in prijateljem Skokom. Žal do njega ni prišlo. Ste se ga veselili, ste pogrešali Mirka na nasprotni klopi?
Seveda je žalostno, zakaj Mirko ni mogel na tekmo, ampak tu nimamo kaj. Nisva pa pred tekmo nič kaj debatirala o našem dvoboju, nima se smisla ves čas nekaj zbadati. Jaz sem tekmo komaj čakal, na koncu je bila težka in živčna, ampak svoje smo dosegli.
Že v sredo je pred vami naslednja težka tekma v še enem kraju, kjer se počutite zelo domače. Kakšna posebna pričakovanja pred gostovanjem v Trebnjem, ki bo hkrati obračun za prvo mesto na lestvici?
Bolj gledam na to, da je derbi za prvo mesto. Sam sem to prvo nervozo, stres ob vrnitvi v Trebnje, že prestal, ko smo tam igrali lani. Zame bo to čisto nekaj normalnega, tudi novo dvorano sem že doživel na reprezentančni pripravljalni tekmi pred evropskim prvenstvom. Težka tekma bo, derbi. Mene ni bilo mesec dni z ekipo, to se nam kar precej pozna. A počasi bomo prišli k sebi. Pred nami so še štirje krogi in zaostala tekma s Trimom, potem pa se bo začelo zares. V Trebnje pa gremo po prvo mesto.
Bil je lep uspeh
Evropsko prvenstvo ste verjetno že pustili za seboj, hitro ste morali preklopiti. Ste uspeli kaj predelati vse skupaj, da nam zdaj z razdalje poveste, ali je 8. mesto uspeh, neuspeh ali nekaj vmes?
Če bi nam pred prvenstvom kdo rekel, da bomo osmi, bi rekli: Dobro, okej. Seveda si želiš marsičesa, ampak tudi po prvenstvu bi rekel, da je to velik uspeh. Slovenija se vedno bori tu nekje med osmim in desetim mesto, z malo sreče pa se lahko bori za polfinala oziroma medalje. Res je, da smo bili do zadnjih dveh krogov v kombinacijah za polfinale, potem je imel hudič mlade in nam je še Andraž (Makuc op. p.) zbolel pred tekmo s Hrvaško. Z njim bi bilo marsikaj drugače. Ampak je, kar je. Ko takole razmišljaš po prvenstvu seveda ostane nekaj grenkega priokusa, ampak realno: imamo to kakovost (za kolajno op. p.)? Očitno je nismo imeli. Še enkrat bi poudaril, da je to bil velik uspeh, tudi v pogledu, da smo imeli šest debitantov, s katerimi smo tudi nekaj dobili. Domov smo lahko šli dvignjenih glav in ponosni.
Kaj pa nam manjka oziroma kaj bi se moralo spremeniti, da bi kdaj v bodoče že šli na prvenstvo s ciljem osvojiti kolajno? Se vam zdi to mogoče?
Zagotovo, to prvenstvo nam je dalo veliko odgovorov o tem, da je prihodnost svetla, da imamo kakovost. Ko pridejo zraven še poškodovani, bi se lahko do olimpijskih iger v Los Angelesu, ki so nek naš cilj, na prvenstvih vmešavali v boj za kolajne. V to verjamem. To prvenstvo mi je dalo nov zagon, novo vero v to.
Ko ste omenili novo vero in zagon – kaj pa je šlo po glavi, ko ste sedeli na tribuni med tekmo s Švico ob zaostanku sedmih, osmih zadetkov?
Kaj, kako bo, kaj se lahko zgodi – to gre ves čas po glavi. Če bi to tekmo izgubili, vprašanje, kako bi bilo potem s Ferskimi otoki. Ta zmaga nam je dala dodatno energijo, potem smo proti Fercem odigrali res zelo dobro tekmo. Dejstvo je, da bi se na tekmi s Švico lahko marsikaj podrlo in to je šlo po glavi na tribuni. Vseeno poskušaš iz ekipe izvleči nekaj pozitivnega, na koncu se je izkazalo, da je ekipo prebudil moj rdeči karton.
Ekipo ste prej poskušali zbuditi s tisto glasno minuto odmora, ki se je razširila po spletu. O kakšnih zamerah ste govorili v njej? Ste morda kdaj dobili občutek, da izgubljate ekipo?
Ne, ne, ne, ne … Malo je bilo narobe izrečeno. Pridejo trenutki, ko hočem nekaj povedati, pa izrečem malo drugače in ne izpade kot želeno. Hotel sem govoriti o dolgih nosovih. Eno žogo zafrknemo, en strel zgrešimo, pa nam vse dol pade. Samo to. Želel sem povedati, da je treba dati glave gor, naprej igrati s pravo energijo. O zamerah ni bilo nikoli nobenega govora. No, to morate vprašati še ekipo, kapetana, ampak jaz nisem nikoli imel občutka, da bi izgubil ekipo. Je pa res, da v določenih trenutkih ne najdeš rešitev, odgovorov in potem se sprašuješ tudi to, kar ste me vi vprašali zdaj. Ampak mene osebno ekipa ni nikoli razočarala, nikoli nisem dobil občutka, da bi mi kdo obrnil hrbet.
Tudi če bi prinesel zlato, bi bil Zorman kot Zorman
Sportske novosti so pred tekmo s Hrvaško pisale, da je Uroš Zorman glavna moč te reprezentance. Slovenci so pod objavami slovenskih medijev in RZS komentirali, da je Uroš Zorman najšibkejši člen. Kdo je tu nor?
Slovenci smo svetovni prvaki v tem; tudi ko je dobro, najboljše, nam nekaj ne paše. Tudi če bi prinesel zlato kolajno, bi bil Zorman kot Zorman. Ampak hvala bogu, se vsaj kaj piše o rokometu. Da Zorman obstaja in tako pač je. Velikokrat smo se že pogovarjali, da smo v tujini bolj cenjeni, sploh jaz imam take izkušnje. V tujini imam neverjetno podporo, doma pa je moja podpora ozek krog ljudi. Ampak s tem se več ne obremenjujem. Vem, kaj in kako delam, zveza in klub pa odločata, ali sem dober ali nisem. Mnenja, ki jih delijo nekateri – pri čemer se jih 90-odstotkov skriva za lažnimi profili –, pa so brezpredmetna. No, iskreno povedano pa včasih to preberem in potem se zvečer v strokovnem štabu malo nasmejimo. Tako da včasih tudi paše.
Vaše delo je tudi sestavljanje reprezentance. Kako težko ali enostavno bo po tem turnirju sestaviti sezname Slovenije za naslednje izzive, začenši s kvalifikacijami za svetovno prvenstvo? Ko sta se tako izkazala Andraž Makuc ali Domen Tajnik, ki ju bo najbrž težko dati nazaj na stranski tir, ko se vrnejo poškodovani oziroma tokrat odsotni?
Dobili smo širino, dodatne igralce, kar so sladke skrbi za selektorja, s katerimi pa pridejo tudi problemi. Upam, da bo vse, kot mora biti, da bo ekipa zdrava in kompletna, in potem se bom soočil s sladkimi problemi. Bolje tako kot takšne skrbi, kot smo jih imeli pred prvenstvom letos. Rad bi imel probleme s sestavo reprezentance, ampak te, sladke probleme.
Eden od teh je Blaž Janc na desnem zunanjem položaju. Bo po tem turnirju ostal zabetoniran na njem ali se mu obeta vrnitev na krilo?
On že celo leto igra na desnem zunanjem tudi v Barceloni, tako da sploh ne vem, kakšen ima še kaj občutek na krilu. Čeprav na treningih mu še kar gre. Zagotovo je Janc na beku neka nova dimenzija v naši igri, potrebujemo pa tudi neko drugo dimenzijo, torej strel z devetih, desetih metrov. Tako da so to spet sladki problemi. Ko imaš nekoga, ki lahko igra tako krilo kot beka, je to samo plus. Zdaj se bodo morali konkurenti za ta položaj malo prebuditi.
Smo sredi olimpijskega ciklusa, ogrodje se zdi zgrajeno. Kak je načrt – ga dograjevati izpopolnjevati na način, da bo Los Angeles vrhunec ali morda vrhunec (u)loviti že na predhodnih velikih tekmovanjih?
Najprej bo treba oddelati kvalifikacije, niti nima smisla govoriti, s kom igramo. V vsakem primeru se ne smemo pogovarjati, kot da smo že na svetovnem prvenstvu. V vsakem primeru pa bo na vseh naslednjih turnirjih cilj borba za najvišja mesta, tudi na naslednjem svetovnem in evropskem prvenstvu, na katera se moramo seveda najprej uvrstiti. Ker sta to navsezadnje tudi odločilna turnirja za uvrstitev v Los Angeles. Tako da je povezano eno z drugim. Povsod bo pritisk, vedno želja po čim boljši uvrstitvi. Ambicije in apetiti so spet zrasli, ker vidimo, da ni vse tako črno, kot je mogoče bilo videti še nedavno.
