Stari Zormanov znanec Filip Glavaš je dejal, da je polfinale za Hrvaško v božjih rokah. Tega ne vemo, vemo pa, da Uroš Zorman in njegovi izbranci v nasprotju s Hrvati držijo lastno usodo glede bojev za odličja trdno v svojih rokah. Da bo tako ostalo, mora Hrvaška danes pasti.
Za vse ali nič gre, v primeru poraza bi namreč Slovenci v zadnjem krogu proti Islandcem – če ne bi bilo čudeža na drugih tekmah igrali – le še za Hrvate. Tega pa Blaž Janc in druščina ne želijo, bodite prepričani, tega Uroš Zorman noče, tega Slovenija ne bi marala gledati. Nimajo in nimamo nič proti sosedom, da ne bo pomote. Le zase hočejo igrati, le uspehov slovenske reprezentance si želi Slovenija.
Urošu Zormanu v Malmöju, kjer je z Borutom Mačkovškom in takratnimi soigralci v zasedbi Veselina Vujovića pred desetletjem proslavljal uvrstitev na olimpijske igre v Riu 2016, zmanjkuje argumentov, zakaj se Slovenija na Euru v Skandinaviji ne bi borila za kolajne. Še pred začetkom glavnega dela turnirja, po zmagah nad Črno goro, Švico in Ferskimi otoki v Oslu, je pozival slovensko javnost, naj vsi skupaj "stopimo malo nazaj, na tla, v čevlje majhne Slovenije, v katerih smo bili pred prvenstvom. Ko smo razmišljali, če se nam bo uspelo uvrstiti iz skupinskega dela".
A po selektorjevem pozivu slovenskim navijačem in tudi rokometašem so se slednji pogumno, odločno in odlično postavili po robu gostiteljem Švedom, ki so jim sicer morali priznati premoč z 31:35, nato so se po preobratu vrnili na zmagovalna pota proti Madžarom, od katerih so bili Zormanovi fantje boljši s 35:32. Dve tekmi pred koncem glavnega dela turnirja, ko imajo Slovenci tako kot Švedi, Islandci in Hrvati po štiri točke na svojem računu, medtem ko so Madžari in Švicarji odpisani s po eno točko, se ne moremo pogovarjati o ničemer drugem kot boju za polfinale. Tisti čevlji majhne Slovenije ne pridejo več v poštev. Pa naj bo Urošu Zormanu to všeč ali ne.
Zormanova 'igra' končana
Seveda mu je všeč. In ne razumite nas ali ga narobe – s svojimi besedami o (ne)realnosti polfinala za to generacijo ni želel izražati dvoma vanjo, v njene možnosti, da ji uspe podvig, kakršen je pod njegovim vodstvom uspel prejšnji generaciji, ki se je v Parizu in Lillu borila za kolajno olimpijskih iger. Ali pa zasedbi Ljuba Vranješa, ki mu je Uroš Zorman na Euru 2020 na Švedskem pomagal kot pomočnik; ta je prav tako za las ostala brez odličja. Ali pa celo bronasti slovenski ekipi čete Veselina Vujovića s svetovnega prvenstva leta 2017 v Franciji, ki ji je prav proti Hrvaški na tisti čudežni tekmi za tretje mesto uspelo priti do kolajne. Oziroma srebrni generaciji iz nekih povsem drugih časov pod vodstvom Toneta Tislja, ki je z Zormanom na igrišču na evropskem prvenstvu v Sloveniji osvojila prvo kolajno za slovenske moštvene športe.
Ne, Uroš Zorman je želel s svojim apelom, naj vendar ne nalagamo pritiska polfinala na slovenske rokometaše želel le z njihovih pleč sneti nepotrebno breme in sodeč po prikazanem na igrišču je v svoji nameri uspel. Sam pri sebi, morda še s svojima zlatima desno in levo roko v pisarni strokovnega štaba Mirkom Skokom in Aleksandrom Polakom, pa je zagotovo ves čas verjel, da Slovenija zadnji dve tekmi glavnega dela turnirja lahko pričaka živa v boju za polfinale. Kot nam je zaupal skrivnost pred odhodom v Skandinavijo: "Saj me poznate, vedno hočem zmagati. Imam svoje sanje, ampak jim bom zadržal zase."
Pravljica za lahko noč ali ep?
Zdaj je prišel čas, ko bodo Zorman ob, njegovi varovanci pa na igrišču pokazali, ali so te sanje pravljica za lahko noč ali ep za večnost, kakršnega so Blaž Janc, Borut Mačkovšek, Tilen Kodrin in Nik Henigman, če omenimo le četverico tudi danes prisotnih, po čudežu v Parizu spisali proti Hrvaški.
Zdaj selektor več ne bo imel dovolj velike lopate, da bi s pleč svojih varovancev še lahko prelagal pritisk. Zdaj se bodo morali soočiti z njim. Ker zdaj je tista naslednja tekma, naslednji finale – kot v uspešni Zormanovi filozofiji velja za vsako naslednjo tekmo – že na pragu vrat, ki vodijo proti raju v Herningu. Če zdržijo pritisk, postrežejo s svojo najboljšo prestavo na turnirju in premagajo Hrvate, bo naslednji finale točno med vrati raja. Z Islandijo za vse ali nič. Za uvrstitev v boje za kolajne ali pot domov.
Že zdaj naredili dovolj za dvignjen palec
Naj se zgodi karkoli, slovenski izbrani vrsti ne bo nihče mogel nič očitati. Ne bomo rekli, da so že naredili več, kot si je rokometna Slovenija od njih drznila pričakovati, kajti Črna gora, Švica, Ferski otoki in Madžarska vseeno niso reprezentance, pred katerimi bi se slovenski vrsti, še tako oslabljeni, morala šibiti kolena. Niso se ji, Zormanovi fantje iz druge vrste ob boku vodij Blaža Janca in Domna Makuca na eni ter Boruta Mačkovška na drugi strani igrišča so, če lahko citiramo srbskega urednika Balkan-Handballa Žiko Bogdanovića, Evropi le pokazali, koliko talenta in znanja premore slovenska šola.
Cilj so dosegli, pokazali še več od vsesplošnih pričakovanj in si priigrali priložnost, da zdaj pokažejo, ali so (že) iz pravega testa za velike stvari. Če še ni prišel ta čas, nič hudega, bo. To prvenstvo je napovednik lepe prihodnosti za slovensko reprezentanco.
Hrvaška ni bavbav, čeprav jo stavnice v dvoboju s Slovenijo vidijo kot favoritinjo. Zvonimir Srna in Ivan Martinović sta poleg vratarja Dominika Kuzmanovića njeni vodji na igrišču, Dagur Sigurdsson ima izmed staroselcev, ki so v kockastem dresu že dosegali velike stvari, na voljo še Luko Cindrića, Davida Mandića, Tina Lučina, Filipa Glavaša, nekdanjega reprezentanta Slovenije Maria Šoštarića …
Močna zasedba, kar je Dagurjeva četa dokazala z zmago nad Islandijo – in Sloveniji obenem pokazala, da tudi njena zadnja tekmica ni bavbav –, vendarle ni nepremagljiva. Tega se slovenski rokometaši morajo zavedati in če bodo verjeli vase, kot so doslej, se obeta rokometni spopad, ki bo gledalce pred malimi zasloni na obeh straneh Kolpe držal na robu foteljev. Komaj čakamo.
