Celjani so proti Bravu doživeli že tretji poraz v dozdajšnjem delu prvenstva. Na osmi tekmi. Ob treh zmagah so še dvakrat remizirali, kar je seveda veliko manj od pričakovanj. Neprimerno manj. Uvrstitev v ligaški del Europe (za zdaj) 'pokriva' (pre)slabe ligaške dosežke, čeprav je bilo že na evropski poti zaznati kar nekaj nezadovoljstva. Tudi nejevolje, ker podoba (pre)pogosto ni bila na primerni ravni. Najboljša je bila gotovo v povratnem dvoboju s Slovanom iz Bratislave, v katerem so sanje o ligi prvakov ostale neuresničene. Ampak grofi so žreb, kakršnega so si lahko le želeli, vendarle unovčili za najboljši dosežek na mednarodnem odru. In za bogat zaslužek …
Toda pravega veselja ni bilo in tudi Vitor Campelos, ki je v končnici pretekle sezone saniral pogorišče, ki ga je za seboj pustil Ivan Majevski, osvojil naslov prvaka in bil slavljen, ni imel mirnega spanca. Vedno je bilo 'nekaj' in že med kvalifikacijami je bilo skoraj nemogoče preslišati namigovanja, da položaj portugalskega strokovnjaka naj ne bi bil več pretirano varen. Ko so se začeli spodrsljaji proti domačim tekmecem, pa se je vse skupaj zgolj še stopnjevalo. Vse do sobotnega večera.
Ali predsednik Valerij Kolotilo, športni direktor Genadij Golubin in 'finančni minister Maxim Demin resno razmišljajo o spremembi na klopi? Tega ne vem. Jasno, da je včasih treba sprejeti tudi takšno odločitev. Morda je trenutek celo pravšnji, čeprav sam nekaj dam tudi na nogometno higieno, ki veleva, da si strokovnjak iz Guimaraesa, katerega delnice sicer res strmo padajo, zasluži, da z ekipo (vsaj) vstopi v tekmovanje, v katerega jo je popeljal. Povrhu je spopad z Bayerjem v Leverkusnu že v sredo …
Niti kančka dvoma pa ni o tem, da Vitor Campelos ima problem. Da Celje ima problem. Velik problem. Zanj so na nek način poskrbeli vodilni možje kluba. V najboljši veri, da okrepijo zasedbo, niso varčevali z denarjem, ampak hkrati so z visokimi finančnimi vložki (še dodatno) razklali slačilnico. Razlike med plačami igralcev so ekstremne, hierarhija je porušena, napetost je bojda temu primerna ... "Če bi kdo prižgal vžigalico, bi sprožil eksplozijo," mi je pred dnevi prišepnil nekdo, ki ku je prišepnil nekdo, ki naj bi odlično poznal stanje duha v garderobi prvakov.
In ta misel se mi je med tekmo z Bravom pogosto šinila v glavo. Mogoče sem res kaj spregledal, ampak nisem opazil, da bi se celjski igralci na zelenici med seboj pogovarjali. Komunikacija je bila obupna, tudi po prejetem golu ni bilo odziva, kot bi ga človek pričakoval od moštva z najvišjimi cilji. Glave so bile povešene, prazni pogledi uprti v tla. Ni bilo medsebojnega spodbujanja in nisem zaznal, da bi kdo 'zagalamil', "gremo ga takoj zabit in stvari postavit na svoje mesto". Kot bi čakali drug na drugega, kdo bo izrekel 'čarobne besede' in poskušal dvigniti ekipo. Manj plačani bržčas niso upali na tak način 'siliti v ospredje', najbolje plačani se morda niso spomnili ... Je za njihov občutek pravega zadovoljstva dovolj že misel na lasten bančni račun? Jim to krade tudi tekmovalnost, ki je v Stožicah niti po naključju niso izžarevali?
Njihova kakovost nikakor ni vprašljiva, sodeč po načinu igranja v prestolnici niti samozavest, toda uporabljajo jo na napačen način. Tako, da meji že na prevzetnost. V številnih situacijah niso iskali najbolj optimalnih rešitev, namesto tega so 'izmišljali toplo vodo'. In niso se preveč 'sekirali', ko jim zamisel ni uspela. Kot da sami pri sebi ne bi dvomili, da so boljši od nasprotnika in se jim zmaga tako ali tako ne more izmuzniti, Šiškarji so jih s pravim pristopom, s pravo miselnostjo znali kaznovati.
Celje mora spet nazaj dobiti ekipo. Tekmovalno ekipo lačno uspeha. To je bistvenega pomena. Z zdajšnjim ali novim trenerjem, je (najbrž) manj pomembno ...
