Čeprav so v Splitu igrali tudi srbski rokometaši, njihovih navijačev ne bi pričakovali na tako sovražnem ozemlju. Že z nekaterimi Črnogorci se v Zagrebu ni izšlo najbolje, kakšna pa bi bila usoda Srbov v Splitu, pa si lahko mislite. Vendar med 12 tisoč Hrvati se je 'skrivalo' tudi nekaj srbskih privržencev.
Takšna je vsaj zgodba Stavra Raškovića, nekdanjega rokometaša Partizana, danes pa predsednika rokometnega kluba Radnički 1964 iz Kragujevca, ki je srbskim medijem razkril svojo avanturo na Hrvaškem. "To je bil res podvig. Dogovorili smo se, da ne bomo uporabljali taksija, povsod smo pešačili. Želeli smo čim bolje občutiti vzdušje, ki je bilo res peklensko."
Rašković se je s še nekaj srbskimi navijači na splitskih ulicah pogovarjal v angleškem jeziku, v katerem so tudi naročevali hrano in pijačo. Nikoli se niso javili na telefon, da jih ne bi kakšen od mimoidočih slišal govoriti v srbskem jeziku. Najbolj napeto je bilo, ko se je med prebijanjem skozi gnečo s hrvaškimi navijači izgubil eden od njih. "Ko so bili okoli nas sami domači navijači, smo ugotovili, da smo izgubili prijatelja Nikolo. To je bila najbolj napeta situacija. Nismo ga želeli poklicati po telefonu, smo pa se začeli dreti: 'Stipee, Stipeeee...' On je na srečo slišal te vzklike in nas opazil. Ko je prišel do nas, nam je rekel, da je bila to dobra ideja, potem pa smo se temu pošteno nasmejali. Če bi takrat izvedeli, da smo Srbi, bi nas verjetno vrgli v morje," je razlagal Rašković.
Skupinica srbskih navijačev si je v dvorani - v eni od lož Arene Spaladium - dovolili izobesiti zastavo. "Bilo nas je enajst, na tekmi s Hrvaško smo izobesili srbsko zastavo. Prišli so neki fantje in nam rekli, da jo umaknemo. Pravzaprav nam niso grozili, niti niso bili nesramni, le rekli so nam, naj jo pospravimo. Kmalu zatem so prišli varnostniki in te fante odgnalo, tako da do konca tekme nismo imeli nikakšrnih težav. Na ostalih dveh tekmah smo bili lahko bolj sproščeni."
Rašković je s prijatelji v Split pripotoval z avtomobilom, ki je imel seveda srbske registrske tablice. "Avto smo imeli ves čas kar na ulici, vendar so nam pri skrivanju tablic pomagali prijatelji iz Splita. Svoje avtomobile so parkirali tik pred in tik za našim, tako da se srbskih tablic sploh ni videlo. Rekli so nam, naj ne skrbimo," je dejal Srb, ki je s še nekaj srbskimi navijači preživel splitski pekel. Z vljudnim obnašanjem, brez provociranja, pravzaprav s skrivanjem, to niti ni tako zahtevna naloga.
