Iñaki Urdangarin je bil fant, ki bi si ga za zeta želela vsaka mama. Čeden, uglajen, izobražen, iz ugledne družine, za nameček pa še vrhunski športnik. Del legendarne Barcelonine generacije, ki je konec devetdesetih vladala rokometnim igriščem stare celine, pozneje pa tudi kapetan španske reprezentance. Od leta 1997 tudi španski kraljevi zet oziroma vojvoda palmski. Kmalu tudi zapornik.
Igralski kader takratne Barcelone je bil impresiven. Svensson, O'Callaghan, Šepkin, Masip, Urdangarin, Barrufet, Guijosa in Čavar, na klopi pa Valero Rivera. Legendarna zasedba, ki se je v zatonu dvajsetega stoletja petkrat zapored povzpela na vrh Evrope, vmes pa povzročala komplekse Zagrebu in Celju. Pivovarjev denimo nikoli ni spustila v finale, mitski dvoboji bodisi v Blaugrani bodisi v Golovcu, Šerbec, Jeršič, Perić in druščina pa vedno znova le za spoznanje prekratki. Bržčas še vedno dobro pomnijo nek sobotni večer marca leta 2000, ko so v katalonski prestolnici v drugem polčasu »zamrznili« na minus štirinajst.
Urdangarin sicer ni bil nikoli prva violina, ta vloga je v prvi vrsti pripadla organizatorju igre Masipu in slovitemu vratarju Svenssonu, vseeno pa je bil izjemno kvaliteten, koristen predvsem v obrambi. V ospredje, v soj žarometov je še bolj stopil leta 1996, ko se je na olimpijskih igrah v Atlanti seznanil z infantinjo Cristino, najmlajšo hčerko takratnega kralja Juana Carlosa in kraljice Sofije. Bojda je bila ljubezen na prvi pogled, dobro leto dni kasneje je že sledila poroka. Poroka leta, postal je vojvoda Palme de Mallorce, po končani karieri ambasador športa in uspešen poslovnež, rodili so se jima štirje otroci. Odprta so mu bila vsa vrata.
Življenje kot v pravljici, vse do novembra 2011, ko je na dan izbruhnila korupcijska afera, ki še vedno stresa Pirenejski polotok. Od junaka do bedaka, čez noč je postal persona non grata. Urdangarin in njegov poslovni partner Diego Torres sta osumljena, da sta prek neprofitnega (!) inštituta Noos preusmerila šest milijonov evrov javnih sredstev na račune svojih podjetij v Belizeju in drugih davčnih oazah. Da je Inaki zlorabil svoj položaj, vpliv, vsa tista odprta vrata za poseganje v že tako obubožano državno blagajno.
Danes je vse skupaj dobilo sodni epilog. Mož sestre španskega kralja je bil obsojen na šest let in tri mesece zaporne kazni, plačati pa bo moral tudi globo v višini pol milijona evrov. Pred zakonom smo vsi Inaki.
