Zagotovo se bo hitro našel kdo, predvsem iz stroke, ki bo skušal dokazovati, da četrto mesto na svetu, ki ga je tudi z nekaj smole na veliki skakalnici zasedel Peter Prevc, v tako izostreni konkurenci ne more biti neuspeh. Morda bo glede tega celo imel vsaj delno prav, čeprav ne gre spregledati, da govorimo o skakalcu, ki se je z obeh prejšnjih velikih tekmovanj vrnil z dvema odličjema in ki je vodilni skakalec v seštevku svetovnega pokala.
A čeprav to četrto mesto vzamemo kot vsaj delni uspeh, kot takega zagotovo ne moremo vzeti Petrovega 13. mesta na srednji skakalnici, dejstva, da nihče od njegovih reprezentančnih kolegov na obeh skakalnicah ni zmogel višje od 20. mesta, in ne nazadnje šestega mesta na ekipni tekmi, na kateri je pristati nižje že skoraj nemogoče. Če k temu dodam, da svojega cilja niso izpolnile niti skakalke niti sprinterka Katja Višnar in da sta, milo rečeno, slabo nastopila tudi oba nordijska kombinatorca, potem slovenskih nastopov v Falunu ni mogoče oceniti drugače kot razočaranje, pa Prevčevo četrto mesto gor ali dol.
Če se v tej oceni omejim le na skakalce, je sporen že način določitve njihovih ciljev za naslednjo sezono, ki jih je zbor za skoke sprejel že aprila lani. Takrat je nemogoče oceniti, kaj se bo s slovensko vrsto dogajalo deset mesecev pozneje. Za nameček so bili ti cilji glede na dosežke v pretekli sezoni postavljeni zelo nizko, brez pretiravanja lahko zapišem kar prenizko. No, tudi takšni, kot so bili in kot jih je glavni trener Goran Janus ponavljal še tik pred odhodom v Falun, z izjemo petega mesta mešane ekipe niso bili doseženi na nobeni od tekem. Zato bo zanimivo izvedeti, s kakšnimi argumenti bo Janus zboru pojasnil neuresničitev teh že tako prenizko zastavljenih ciljev.
Dejstvo je, da je bilo to po Predazzu in Sočiju že tretje zaporedno veliko tekmovanje, na katerem je večina skakalcev nastopila slabše kot na večini tekmovanj svetovnega pokala, predvsem v času januarskih tekem po novoletni turneji. O tem najbolj zgovorno govori podatek, da je ekipa že tretjič zapored na glavno tekmo sezone prišla kot zmagovalka zadnje tekme svetovnega pokala, na njej pa ostala kar daleč od kolajne.
Na zadnjem SP in OI nas je s svojimi kolajnami reševal Prevc, na katerega pa se večno tudi ne bo mogoče zanašati. To je lahko tudi šola za naslednja velika tekmovanja, da bo v pripravi nanje treba zastaviti nekoliko drugače. Za vzgled si lahko vzamejo Poljake, ki so do brona na ekipni tekmi prišli šele kot sedmi v pokalu narodov in ki jih z izjemo Kamila Stocha, pa še ta je ves december izgubil zaradi poškodbe, večji del sezone ni bilo nikjer.
