Znoj ga vsaj malo obliva tudi zaradi stvari, ki se dogajajo okrog igre, katere prvi mož v Sloveniji je. Liga ABA, domača liga, reprezentanca ... veliko težav. Mogoče bi si predsednik najraje zaželel, da bi prišla kakšna poletna nevihta, ki bi ohladila ozračje, morda se ne bi branil niti močnejšega vetra ali kar neurja, ki bi vse težave odpihnil, odnesel nekam proč. Tajfuna recimo.
To ime ima že nekaj časa pogosto v glavi in na jeziku. Klub iz Šentjurja je – skupaj z Rogaško – s svojo presenetljivo izstrelitvijo na vrh nacionalnega prvenstva poskrbel za prevetritev na slovenski sceni, za mnogim ljubo spremembo običajne vladavine Krke in Olimpije, a simpatičnost majhnega Tajfuna za ene je za druge pomenila začetek glavobolov. Za vodilne pri ligi ABA že; tem se je ob dejstvu, da Olimpije ni med dvema slovenskima kluboma, ki sta si zagotovila igranje v njej, najverjetneje stemnilo pred očmi. Pri sebi so takoj sešteli dva plus dva in uvideli, da je nastopanje Tajfuna v ligi zaradi tega ali onega razloga nekaj povsem drugega kot nastopanje Olimpije.
Nekaj časa so zagotovo še upali, da se v Šentjurju jadranske zgodbe ne bodo šli, kar bi zanje (in seveda tudi za Olimpijo) rešilo težavo, a je to padlo v morje, ker so v Tajfunu pač rekli da. Prepozno ali ne, o tem bo še veliko govora tudi po današnji skupščini lige ABA v Podgorici, na kateri se obeta sprejem novih pravil, ki bodo v ligo pripeljala Olimpijo, Tajfun pa posledično – oziroma že tako ali tako zaradi ne dovolj zgodnje prijave – postavila izven dvanajsterice, ki naj bi igrala v njej.
Najpozneje okrog razvpitega 22. junija, ko naj bi se za Tajfun iztekel rok prijave, ki ga je določilo staro vodstvo lige ABA, je zelo verjetno tudi predsednik zveze Erjavec vsaj nekje globoko v sebi začel razmišljati o tem, kaj vse je za seboj potegnil osvojeni naslov Tajfuna in kako bi bilo tudi zanj marsikaj lažje, če bi se stvari odvrtele drugače. V vsej kolobociji med Fibo, ligo ABA, zvezami in klubi bi Tajfunov "ne" pomenil, da je jadranska liga popolnjena z dvanajsterico, morda bi njeno (novo) vodstvo razmišljalo o tem, ali naj jo razširi še za dve moštvi, da iztrži nekaj na račun kotizacije, a to bi bil že njen problem, ne pa težava KZS oziroma Erjavca.
Slednja pa trenutno tuhtata, kako spraviti v ligo Tajfun in kaj na drugi strani storiti z Olimpijo, če jim prvo uspe. In ob tem se na Leskoškovi 12 morda sprašujejo tudi, kako bo na območju eks Juge slovensko košarko zastopal njen prvak, ki prvič želi zabresti v Jadran. Šentjurčani so dali jasno vedeti, da pričakujejo igranje v ligi ABA, in vso odgovornost za svoj nastop predali v roke zvezi. Zavedajoč se, kaj se obeta danes v Podgorici, je KZS posegla po zasilni zavori in zagrozila s prepovedjo nastopanja vseh slovenskih ekip v ligi, če v njej ne bo Tajfuna.
Po svoje bi bila za zvezo to celo ugodna rešitev, saj bi to lahko pomenilo, da bodo vsi domači klubi od prvega kroga dalje nastopali v slovenski ligi, torej tudi Krka, Olimpija in Tajfun. Državno prvenstvo je namreč za Erjavca in njegovo ekipo naslednja velika težava. Kar se je z razburljivo končnico, zamenjavo razmerij moči ter zanimivim finalom še pred mesecem in pol zdelo kot zelo super in "kul" zadeva, globlje v svojih nedrjih skriva drugačno sliko slovenske prve lige.
Ligo, v kateri se številni klubi spopadajo z velikimi finančnimi težavami oziroma krpajo konec s koncem, ligo, ki (posebej) v rednem delu sezone ne vzbuja zanimanja gledalcev in so dvorane zato precej prazne, ligo, ki ne zanima nobene (večje) teve postaje, da bi prenašala dvoboje še pred marcem ali aprilom, in ligo, v kateri mlajši igralci z zelo redkimi izjemami niso v ospredju oziroma niti v povprečju.
Res je, da je košarkarje treba deliti na dobre in slabe, ne pa na mlade in stare, a med podatkom, da so vsi trije košarkarji z največjim indeksom uspešnosti zadnje sezone (Saša Zagorac, Smiljan Pavić, Željko Zagorac) stari nad 31 let ter da je povprečna starost desetih najboljših več kot 28 let, in onim, da Slovenije letos že sedmič v zadnjih osmih letih ni med najboljšo deseterico na evropskem prvenstvu do 20 let ter da nas v nižjih kategorijah trenutno sploh ni v A-diviziji, bi zagotovo lahko našli določene povezave.
Tako kot bi jih lahko našli med slednjimi in prej naštetimi ostalimi težavami slovenske lige. Če v dvoranah ni gledalcev, je to signal za televizije, ki se zato ne bodo zanimale za prenose, zaradi česar sponzorji ne bodo pokazali prav velikega zanimanja, to pa vodi v težave klubov pri krpanju njihovih proračunov, ki so v primerjavi s klubi iz drugih držav že tako ali tako nizki.
Ker nimajo denarja, poskušajo sezono zgolj "preživeti", nekako napraskati potrebna sredstva za ekipo, kaj drugega, kar bi jih pognalo na višjo raven, pa pri veliki večini čaka na boljše čase. A s tistim, kar ponujajo, ne privabijo veliko gledalcev, niti sponzorjev in televizij, in začarani krog je sklenjen. Pa bi ga bilo treba vsaj poskušati prekiniti. Včasih pa se zdi, da pri KZS vse preveč čakajo, da gredo stvari svojo pot, in premalo storijo za to, da bi tok dogodkov tekel drugače.
Tudi to poletje, ko se zdi, da je pobuda za to, da se nekaj spremeni, prišla s strani nekaterih neposrednih akterjev. Klubi si želijo, da bi v ligi ves čas igrale vse najboljše slovenske ekipe, saj bi to zagotovo povečalo zanimanje. Če ne bo Krke, Olimpije in/ali Tajfuna, potem bo prva liga nenadoma videti kot druga, sploh če bi tudi v Heliosu uresničili napovedi, da se v tem primeru tudi oni te igre ne bodo šli (beri: poskusili igrati kje drugje ali v ogenj poslati svoje mladince).
Namesto da bi liga dobila nov impulz, svežo kri, obstaja nevarnost, da bo šlo vse skupaj v območje popolne marginalizacije. Erjavec se mora zavedati nevarnosti tega scenarija, saj bi bil za KZS pravi poraz, če bi po uspešnem koncu zadnje sezone v novo startala z ligo, v kateri so le redke ekipe, ki resno tekmujejo, preostale pa se borijo zlasti za to, da se jim ne ponovi scenarij Maribora ali Grosuplja.
Predsednik je zato še kako zgrabil idejo, a je hitro naletel na Tajfun. Šentjurčani hočejo ligo ABA, prijavili so se tudi v Fibin evropski pokal, zato v slovenski ligi v prvem delu ne nameravajo igrati. Argument imajo, tudi Olimpija ni nikoli igrala v prvem delu, Krka ne vedno, vprašanje, kaj bi (bosta) storili letos. A prav to in še kaj drugega bi se morali ne glede na zaplete s Fibo (ali pa ravno zato še toliko bolj) že zdavnaj začeti spraševati tudi pri KZS, kjer v dneh, ki prihajajo, utegne še marsikoga boleti glava.
Seveda bo ogromno odvisno od razpleta današnjih dogodkov v Podgorici, kjer naj bi se točno opoldne začela skupščina. Če ne bo zasuka in bi ligo razširili na 14 klubov, potem je praktično jasno, da bo nekdo v Sloveniji nezadovoljen. In prst utegne uperiti tudi v KZS ter Erjavca. Slednjemu bi lahko svojevrsten beg od težav pomenil jutrišnji zbor reprezentance, ki bo začela priprave na evropsko prvenstvo.
A posebnega navdušenja ob dejstvu, da je ekipa oslabljena oziroma da je nabor kakovostnih košarkarjev vsako leto ožji, verjetno ne bo čutiti. To drugo nas spet pripelje na težave v ligi, v bazo, ki se je mora Erjavec najprej lotiti. Ne jutri, takrat bo prepozno in le še bolj vroče, dobesedno in v prenesenem pomenu.
