Nekoč so bili ti vrhunci sezone. Tekme, ki so napolnile dvorane in izpraznile ulice. In kakšne tekme so to bile! Antologijske. Bili so to epski dvoboji, bile so to pravzaprav precej več kot pa le hokejske tekme. Ne glede na kakovost hokeja se je igralo in navijalo, kot da ne obstaja jutri. Tekme, ki so razvnele in razdelile Slovenijo. Tekme, ki so razdelile šolske razrede in dnevne sobe. Delili smo se na rdeče in zelene ter komaj čakali na naslednjo. Ko se je igralo na štiri zmage in ko je bilo vsem jasno, da bomo prvaka dobili na sedmi tekmi. Drugače ni moglo biti. Ker je bilo predobro, da bi se končalo prej. Tudi sedem tekem pa je bilo na koncu premalo in smo, čeprav izmučeni in izpraznjeni, skoraj v en glas dejali: Še bi.
Danes je po drugi strani to nujno zlo. Danes je vse skupaj stlačeno v 48 ur. V dve tekmi. Kot da bi si vsi skupaj želeli, da vse skupaj čim hitreje spravimo pod streho. Nujno zlo. Nekaj, kar se pač mora odigrati. Nujno zlo, ki se mu mora najti termin. Pa če je ta še tako aboten. Na predvečer odhoda na SP oziroma na isti dan, kot je reprezentanca opravila generalko za SP. S sistemom, ki mu v svetu hokeja bržkone ni para.
Pri tem, pred tem in potem nam vsiljujejo ter nas posiljujejo s tekmovanji, ki nimajo ne duše, ne šarma. AHL, ABA, SEHA ... Kratice, ki so postale tista glavna stvar, ko je govora o kolektivnih športih na sončni strani Alp. DP, da ostanemo pri kraticah, pa so (p)ostala le kvalifikacije. Druga liga, mladinska liga. Nujno zlo.
Redakcijski kolega je pred dnevi v neki podobni kolumni zapisal, da težko pojasni, kako zelo ga moti nespoštovanje oziroma podcenjevanje domačega in poveličevanje vsega ostalega. Redko se strinjam z njim, a tokrat se vendarle moram. Kdo te bo imel rad, če še sam sebe ne ceniš. Nekaj, kar je bilo vrhunskega, smo bili pripravljeni zavreči, zanemariti in v nič postaviti na račun nečesa tujega, umetnega. A slednje ima pač mednarodni pridih, pa še lepo se sliši. AHL. Skoraj kot NHL.
Finala slovenskega prvenstva po drugi strani danes ne moremo videti niti na televiziji. Se opravičujem, lahko ga. Na TV Tržič oziroma Tržič TV. Brez zajebancije. Nekoč pa so bile ulice v času finalnih tekem prazne. Mesta duhov.
Državnega hokejskega prvaka smo dobili po dveh finalnih tekmah. Ni terminov, ni volje, ni pameti, da bi se jih našlo... Kdo ve. Vem pa, da ni finala. Tistega pravega finala. Je le slab približek, ki se v nobenem pogledu ne more postaviti ob bok finalom z začetka devetdesetih.
Označite me za nostalgika, romantika.. Bedaka. Toda takrat smo živeli za tiste dneve grmenja. Dneve, ko se Slovenija vsaj enkrat ni delila na »ta bele« in »ta rdeče«, na leve in desne, ampak se je delila na zelene in rdeče. In kakšni dnevi, tedni so to bili... Dnevi, ko je bil hokej tema številka ena. Pa ne zaradi NHL, EBEL ali reprezentance, ampak zaradi finala državnega prvenstva. Olimpija vs. Jesenice.
Danes pa... Hokejski Ekspres, ekspres. Videlo ga je le malo ljudi, pa še ti ga bodo hitro pozabili.
