Mobilna verzija
Miha Andolšek
Miha Andolšek

Nisi eden izmed nas

Za svoja dejanja je treba odgovarjati ne glede na ime in zasluge, nevednost in ignoranca pa pri tem nista in ne moreta biti izgovor.

Barack Obama mi je bil vedno pri srcu, ne sicer ker bi izpolnil bržkone že v startu nerealno visoka pričakovanja in dodobra spremenil svet, pravzaprav je bil njegov iztekajoči se drugi mandat v več pogledih bližje razočaranju kot čemurkoli drugemu. A med drugim sem vedno občudoval njegove retorične sposobnosti in s tem v prvi vrsti sposobnosti bržkone številčne ekipe, ki stoji za njegovimi medijskimi nastopi, predvsem pa to, da je znal v nekaj stavkih povzeti, kar številnim ne uspe v kot Das Kapital dolgih traktatih.

Reči bobu bob oziroma razložite mi, kot da sem šestletnik, kot bi rekel Denzel Washington v filmu Filadelfija. »Izogibanje davkom je velik globalni problem. Veliko je v skladu z zakoni, a prav to je problem. Ne da kršijo zakone, ampak da so zakoni tako slabo in ohlapno zasnovani, da omogočajo ljudem, če imajo dovolj odvetnikov in računovodij, da se izmuznejo dolžnostim, ki jih običajni državljani po drugi strani morajo spoštovati. Tu, v ZDA, obstajajo vrzeli, do katerih pa imajo dostop le bogati posamezniki in močne korporacije. Imajo dostop do davčnih oaz in izigravajo sistem. Velik delež pri pokrivanju vrzeli pa potem pade na račun srednjega in nižjega razreda, saj se morajo ti izgubljeni prihodki pridobiti z nekega drugega naslova. Druga alternativa je, da ne vlagamo toliko, kot bi morali, v šole, zaposlovanje, infrastrukturo ...«

Ob tem bi se seveda ZDA s predsednikom na čelu morale zazreti v ogledalo in pomesti pred lastnim pragom, njegove besede zvenijo namreč vsaj hinavsko, da ne uporabim kakšnega močnejšega pridevnika, saj so prav Združene države oziroma njeni posamezni deli tudi sami davčne oaze, ZDA pa ena izmed držav, ki je najmanj pripravljena razkrivati bančne skrivnosti. Pa vendar, v Obamovih besedah se skriva neke vrste bistvo, rdeča nit. Če pustimo pranje denarja, utajo davkov in sprehajanje onkraj črte zakona tokrat povsem ob strani, je namreč tudi marsikatero zakonito poslovanje v davčnih oazah vsaj moralno sporno. Če to v današnjem svetu sploh še dvigne kakšno obrv ...

Čeprav se to dogaja že leta, desetletja in je vse skupaj javna skrivnost, smo dolgo živeli v nekem svojem milnem mehurčku in se pri tem tolažili, da to sicer obstaja, a da tega vendarle ni toliko. Sploh ne pri nas in sploh ne v športu. Lov na čarovnice se je začel, ko so v javnost pricurljala prva konkretna imena. V gori papirjev, ki iz neke do včeraj širšim množicam bolj kot ne neznane panamske odvetniške družbe, ki sicer predstavlja le vrh ledene gore, curljajo v javnost in se jih je oprijelo ime Panama Papers, pa se pojavlja tudi tisto zdaj že bivšega boksarja Dejana Zavca.

NAIVNOST IN OPRAVIČILO
In zdaj je na možaka iz Trdoboj, ki je vse življenje in kariero igral na struno, da je običajen človek, da je eden izmed nas/vas, padel črn madež. Če je bila Esmeralda nekoč kraljica, je on leta pozneje postal in ostal kralj slovenskih ljudskih src, zato niti ne čudi, da so se v obrambo njegovega lika in dela brez premisleka in pomisleka dvignili številni. Brez premisleka in pomisleka z njim in zanj na barikade, sam zlati deček, ki je bil glavni krivec, da so se po Mateju Parlovu številni na sončni strani Alp znova začeli zanimati za to plemenito veščino, pa se je znašel v ringu, v katerem se ni vajen sukati.

Sicer nisem nikoli skočil na navijaški vagon Dejana Zavca, v največji meri zaradi tega, ker sem se že zdavnaj izgubil v razdrobljenosti boksarskega sveta, v katerem je kopica kategorij in še nekajkrat toliko svetovnih prvakov, tako si tolažbo oziroma potešitev svoje sle po boksu iščem v posnetkih in dvobojih iz preteklosti, ko je bilo vse skupaj bolj preprosto. Vseeno sem vedno spoštoval njegove dosežke, predvsem pa občudoval, kako je znal kot le malokdo na noge spraviti in zediniti skoraj celotno Slovenijo, pred televizijske sprejemnike pa v času svojih borb privabiti tudi tiste, ki jim je bil šport sicer bolj kot ne španska vas. Nobenega dvoma tudi ni, da si je vse prislužil v potu svojega obraza in na žuljih svojih rok, tega mu ne more in niti ne poskuša nihče vzeti.

A ne sprejemam, ne kupim in ne priznavam, da je žrtev, ki se je znašla sredi medijske gonje, novinarji pa da so v tej zgodbi jastrebi, ki bi radi raztrgali njegovo življenjsko delo, lik in delo Mr. Sympatikusa. Za svoja dejanja je pač treba odgovarjati ne glede na ime in zasluge, nevednost in ignoranca pa pri tem nista in ne moreta biti izgovor. Če res ni vedel, in ta če ne samo da je nemajhen, ampak tudi popolnoma nerazumljiv, mu to ne opere rok. Povedano drugače, v vsem skupaj se je morda na neki način res znašel ne kriv ne dolžen, a naivnost in nevednost nista in ne moreta biti opravičilo. Neka kvaziopravičila in polizgovori »tako so mi svetovali in jaz sem nasvet upošteval« pa zvenijo neresno za odraslo in odgovorno osebo, ob tem da skupaj s svojimi svetovalci ni znal pojasniti oziroma dati jasnega ter prepričljivega odgovora na bržčas ključno vprašanje. Zakaj, za vraga, so na njegovo ime sploh odprli firmo na nekem karibskem otočku, ki ima po zadnjem štetju približno 13.500 prebivalcev? Zakaj je tako, kaj je res in kaj ni, ve le on sam oziroma glede na njegova nejasna in pogosto nasprotujoča si pojasnila še sam prav dobro ne, definitivno pa ribarjenja v kalnem oziroma ribarjenja v karibskih vodah ni potreboval.

ZAKAJ?
»Pustite ga, mrhovinarji, saj si je vse prislužil v potu svojega obraza in z žulji na rokah,« bodo/boste vpili številni. »Tam zunaj so prave barabe, ki so pokradle vse in še več,« bodo/boste odgovarjali drugi, a v mojih očeh in očeh vseh tistih, ki želijo videti, danes ni več eden izmed nas, eden iz ljudstva. To, kar je na neki način vedno hotel biti in za kar se je vso kariero predstavljal, da je. Kranjski Janez pač nima podjetja na Angvili ali Kajmanskih otokih, marsikateri kranjski Janez bi omenjene otočke s težavo našel že na atlasu. Ljudje, ki imajo podjetja v karibskih oazah, pač niso in ne morejo biti eni izmed nas, to je pač cena, ki jo je treba plačati za – legalen ali ilegalen – izlet v davčne oaze. V nasprotnem primeru ne želim, nočem biti več eden izmed vas.

Če se za konec še enkrat vrnem na Obamove besede. Davčno načrtovanje in davčna optimizacija sta širok pojem, ki dajeta legalno podlago sprehodom v davčne oaze, za katere ceno pa na neki način plačujejo vsi tisti, ki ostanejo/ostanemo doma. Moj prijatelj Mitre denimo ni omenjen v Panamskih papirjih, je pa pred dnevi dobil odmero dohodnine. Čeprav se bolj stežka prebija skozi mesec, bo moral prispevati šesto evrov v davčno blagajno. Brez pardona, brez popusta, pa bo moral še eno leto več izpustiti letovanje v kakšni primorski oazi. O karibskih lahko le sanja, tako in drugače.

Si potemtakem zaslužijo sočustvovanje, simpatije in občudovanje tisti, ki so obiskali davčne oaze, ob tem pa ne znajo verodostojno pojasniti, zakaj in čemu so to storili?

Značke: zavec , panama , afera

;