Ni precedens, ni prvič, da bi se rokometaši, ki so pod trdno pogodbo, za nekaj tednov oziroma tekem podali v Zaliv. Bilo je v maju 2011, ko so se na katarsko šelestenje z bankovci odzvali pivovarji Alilović, Toskić ... Borut Mačkovšek je pred leti izpustil tekmo ali dve ter za nameček še reprezentančne kvalifikacije, Branko Tamše je na predvečer začetka sezone 2012/13 za nekaj časa ostal brez Jureta Dolenca, a v omenjenih primerih je bilo prvenstvo bolj kot ne že odločeno oziroma se sploh še ni začelo, redko pa se zgodi, da bi resen klub nosilca igre v Zaliv posodil kar na predvečer vrhunca sezone.
Kielu, Flensburgu ali Veszpremu to ne bi prišlo niti na kraj pameti, tudi Celje si pred petimi, desetimi leti tega ne bi privoščilo in bi že v kali zatrlo tovrstne ideje ter ponudbe, a ob tem je treba poudariti, da Celje 2015 nikakor in v nobenem pogledu ni več Celje 2005 ali kakšna prejšnja oziroma poznejša različica. Celje 2015 je pravzaprav svetlobna leta daleč od Celja evropskega prvaka, časi debelih krav so že zdavnaj le še lep spomin in danes se dvakrat, če ne kar trikrat obrne vsak evro.
Vsakodnevna borba za vsak evro, v kateri bi teh nekaj nenadejanih tisočakov, ki bi jih na tak ali drugačen način prinesel Ivanov dopust v puščavi, kronično prazni blagajni še kako prav prišli. Razprodaja ugleda in prestiža za ceno nekaj tisočakov je bila še ne tako dolgo nazaj tabu tema, danes je to pač realnost. Kruta realnost.
Kot je lepo dejal nekdo blizu kluba, bi bil to nov kamenček v mozaiku finančne sanacije, vsak kamenček pa je zelo dragocen. Slišković v Katarju bi bil kamenček in nikakor ne kamen, tisto ključno vprašanje, ki se ob tem poraja, pa je, ali se splača tvegati zaradi tega kamenčka. Če pustim ob strani, koliko treningov bo izpustil Slišković, koliko ga bo vse skupaj vrglo iz ritma in podobna na formo ter zdravje vezana vprašanja, se zdi morda celo bolj bistveno vprašanje, ali si v Celju upajo na kocko postaviti miren spanec in mirno vest.
Mirno vest, da so v boju za obe domači lovoriki storili vse, kar so lahko, in da ničesar niso tvegali. Človeški spomin je pač čudna reč, in če se bo tam nekje v drugi polovici maja dalmatinski Ivan s pokaloma ter penino v rokah poslavljal od mesta ob Savinji, ne bo nihče niti omenil te nekajtedenske pustolovščine, v nasprotnem primeru pa so lahko v Zlatorogu prepričani, da bo prav to eden prvih razlogov, ki jih bomo potegnili iz Pandorine skrinjice, ko se bo iskalo razloge za neuspeh. Pa če bo Ivan dejansko kriv ali ne.
Ko nastajajo tele vrstice, iz zvočnikov prihaja glas Kennyja Rogersa, možaka, ki je najprej zaslovel z glasbo, potem pa še s piščanci. Gambler. Hazarder. Težko bi našel bolj prikladno vižo. So v Zlatorogu drzni hazarderji in bodo tvegali ter svojega aduta za nekaj tednov poslali v druge roke ali pa bodo igrali varno ter ob tem izgubili nekaj denarja?
PS: Ivan je v nedeljo odpotoval v Katar.
