Mobilna verzija
Jure Bohorič
Jure Bohorič

Svetovna prestolnica nogometne gnilobe

www.alesfevzer.com

Dežne kaplje so tekle po čevapčičih, pikantnem piščančjem mesu in puranjih ražnjičih s koščki paprike in čebule ter kapljale na žerjavico in skrbele, da je bil mojster žara ves čas zavit v oblak dima.

Za sosednjo mizo so se ljudje stiskali, da bi jim bilo kar najbolj toplo, čeprav so bili oblečeni v tople jakne in zaviti v zimske šale! Ledeno mrzlo pivo iz hladilnika je še bolj prijalo; ni ga bilo treba hladiti, je pa šlo toliko bolj v glavo. Kdor sobote ni izkoristil za druženje s prijatelji ob dobrotah z žara, je res storil hudo napako. No, nekateri so seveda odšli na morje! Uh, kako prijetno je bilo. Na plaži je burja vlekla močneje kot kadarkoli v tem letnem času, valovi so bili visoki nekaj metrov in kopanje v ledenem morju … Neprecenljivo! Da, sobota je bila resnično idealen poletni dan, ki ga je veljalo izkoristiti za vse našteto.

V resnici sobota seveda ni bila ne lep dan za piknik ne čudovit dan za obisk morja. Bila je grda, mokra in turobna, bila je tudi dolgočasna, da so ljudje iskali načine, kako si polepšati dan, ki bi ga bilo v idealnih razmerah najbolje preživeti v naravi. Starši so z otroki odhiteli v nakupovalna igrišča z igralnicami za najmlajše, saj so bile gugalnice in tobogani premočeni, samski so se vrgli pred televizorje in v nedogled preklapljali programe, dokler oči niso postale pretežke in se zaprle za nekaj prijetnih uric dremeža. Ljubljančanom se je ob tem sicer ponujala skorajda idealna priložnost, kako si popestriti soboto za pozabo, a so očitno – pozabili.

Pozabili na to, da v njihovem mestu domuje nogometni klub. Pozabili, da je ta klub za nameček državni prvak, pozabili, da je ta klub potreboval več kot dvajset let, da je stopil iz sence velikega rivala Maribora in spet zasedel prestol. Pozabili so, da v nogometu koncu ene sezone kmalu sledi začetek nove, pozabili so tudi, da je eden od smislov nogometa biti uspešen tudi na dolgi rok. Že nekaj dni pred soboto so seveda pozabili, da uspeh na domačih tleh prinaša tudi enkratno priložnost udejstvovanja v mednarodnih vodah, po kateri številni hrepenijo, a je nikdar ne doživijo. Pozabili so na ime Olimpija, pozabili so, da so si nekaj tednov poprej nakupili drese, šale in druge navijaške okraske, pozabili so, da so si na lica risali zelene in bele črte ter se tolkli po srcih, ko so zmaji postali prvaki, pozabili so na to, koliko piva so popili v čast besedam »spet smo tam, kamor sodimo!«, pozabili so tudi na vse fotografije, ki so jih objavili na družbenih omrežjih, kjer so se predstavljali kot največji, najboljši, najglasnejši in večni navijači svojega kluba. Pozabili so na vse in pustili svoje tako zelo čislane junake na cedilu. Same in osamljene. Pustili so jih na cedilu in osmešili – sebe. Ljubljana je vnovič udarila! Prestolnica Slovenije. In svetovna prestolnica nogometne gnilobe.

Če Milan Mandarić v tem trenutku razmišlja, kaj mu je bilo treba vsega tega, ne bi bil presenečen. Na stara leta, ko bi lahko užival v pokoju ali pa se vsaj v svojem kultnem statusu sončil nekje, kjer mu ne bi bilo treba garati, kot da je v cvetu svoje ustvarjalnosti in ne tik pred »osemdesetko«, je prišel v Ljubljano in začel živeti življenje zapreženega konja, čigar tlaka se nikoli ne konča. Star je 77 let in gara od jutra do večera, hkrati pa vse bolj ugotavlja, da dejansko bije bitko z mlini na veter, ob kateri se mu vse bolj svita, da je nikdar ne bo mogel dobiti. Pa še nihče ne ceni iskreno njegovega truda! Že res, da je v vsega enem letu izbrisal spomin na teror samodržca v obliki kralja banan in ostalega tropskega sadja, že res, da je v vsega enem letu dosegel to, kar pred njim ni uspelo nikomur v dolgih enaindvajsetih letih. Ampak Ljubljana mu ne vrača. Ljubljana ob njegovem trudu ostaja brezbrižna, Ljubljana se do njegove bitke obnaša, kot da je niti najmanj ne zadeva.

No, saj bilo je tistih nekaj tednov, ko se je bilo lepo sončiti v končnem izkupičku garaškega dela, saj je bilo nekaj dni, ko so ga vsi trepljali po ramenih, ko so si vsi prisvajali vsaj kanček zaslug za uspeh. Ko pa si je bilo treba vnovič nadeti vprego in ko je bilo treba začeti vnovič orati njivo, tedaj pa – hop! Gremo mi raje na piknik. Gremo mi raje na morje. Manj kot 1000 ljudi je prišlo na prvo prvoligaško tekmo Olimpije v novi sezoni. Vsega 56 dni po tem, ko so zmaji prejeli pokal za najboljšega v državi, so se novih izzivov lotili pozabljeni od vseh, še skorajda od boga. In predvsem od Ljubljančanov. Ti so izdali svoj klub in izdali so Milana Mandarića. Podelali so se na vse, kar je bilo narejeno dobrega, pokazali so obraz, za katerega je bilo še umiranje na obroke pod taktirko Izeta Rastoderja predobro. Skrili so se za nešteto izgovorov in dokazali, da si uspešnega kluba niti ne zaslužijo. »Dopusti!« so kričali. »Pikniki!« so dodali. »Morjeee!« je bil izgovor. Ali pa tista zimzelena, tista tako priljubljena: »Kriv je klub! Ker nič ne naredi za marketing.« Da, res je kriv klub. Ker vas, dragi Ljubljančani, ni obvestil, da je v soboto tekma. Ker vam ni povedal, da morate na stadion. Ker vas ni opomnil, da Olimpijo menda nosite v srcih. Ker vas, pacek pa tak, med basanjem s čevapčiči, čofotanjem v vodi in poležavanjem pred televizorjem ni osebno povabil na tekmo. Kot so za ženin srd krivi v cvetličarni, ker vam niso povedali, da ji morate prinesti rože. Kot so za kruljenje v želodcu krivi v trgovini, ker vas niso obvestili, da morate tudi kaj pojesti. In kot je za posvinjane spodnjice krivo stranišče, ker vam ni poslalo telegrama, da je že napočil čas za praznjenje mehurja.

Če se bo zgodilo, da bo Milan Mandarić odšel, še preden bo uresničil vse svoje cilje, če se bo zgodilo, da bo odšel že v kratkem, in če se bo dejansko zgodilo, da bo obupal in dvignil roke, ne bodo krivi ne v cvetličarni ne v trgovini, krivi boste vi, Ljubljančani. Ker ne znate ceniti ničesar in ker ste Olimpiji lahko le v sramoto. In da, Olimpija s tisoč in eno napako, kakršna je v tem trenutku, je dejansko občutno predobra za vas.