Ne, res ne bom. Preprosto: ker ni. Delno bi se lahko strinjal tudi s tistimi, ki trdijo, da je bil grozljivo slab. In tistimi, ki so si po tekmi dali duška na twitterju. Najbolj me je nasmejala naslednja šala: ko je po tekmi Thiago Silva prišel v garderobo in tam izpraznil žepe, je iz njih padel tudi Diego Costa. Na prvi pogled je Silva rojaka s španskim potnim listom res "pohrustal za malico".
Na prvi pogled z njim res ni imel veliko težav. In na prvi pogled je bila za Costo res katastrofalna tekma. Ampak vseeno sem prepričan, da se je med poletom iz Pariza nazaj v London pri njegovem sedežu na letalu ustavil tudi Jose Mourinho, svojega robustnega vojaka potrepljal po ramenu in ga pohvalil za prikazano. Ker je Costa ne glede na vse, ne glede na nizke ocene in tudi ne glede na to, da ni meril v polno, vseeno opravil zastavljene naloge. Že pred tekmo je gledal izpod čela, in medtem ko so se številni Brazilci iz obeh ekip prešerno objemali in pozdravljali, k njemu nihče ni upal pristopiti. Ko je dal sodnik znak za začetek, je nato postal še bolj neugoden. Spet je bil preklemansko pasji. Prerival se je, pretepal se je, skakal je z naostrenimi komolci, podstavljal hrbet, grabil za vrat, vlekel za lase in podobno. Pri domačih je ubijal voljo do življenja, kot vampir je vztrajno sesal kri iz njihovih teles in se pri tem ni dal motiti. Počel je vse, kar na prvi pogled ne sodi v nogomet, in vse, zaradi česar ga je Mourinho za mastno odškodnino pripeljal na Stamford Bridge. Ko je pred skorajda natanko letom dni Portugalec javno tarnal nad tem, da nima napadalcev, tega ni počel, ker bi bil brez nogometašev, ki bi dosegali zadetke. Bolj ga je motilo, ker je bil brez "uničevalca", kakršen je Costa. In, roko na srce: če bi Torresa, Schürrleja, Baja in Eto'oja poslali nad Costo, bi se bržčas vrnili kot poraženci. In z nešteto buškami. Tudi Silva, Luiz in še nekateri člani pariškega velikana so, čeprav so po svoje zaustavili "žival", po tekmi preštevali modrice. Njihov uspeh je bil torej večplastna zgodba, v kateri pa za PSG vse le ni bilo zgolj in samo pozitivno.
Costa mi kot nogometaš ni niti najmanj všeč. Njegov slog igre je skorajda odvraten, udarci, ki jih deli kot bonbone, pa so zgolj in samo zahrbtni; čeprav se sam brani, da je sicer precej nežna dušica, ki niti mravlji ne bi storila žalega. Ampak nogomet je čaroben tudi zaradi tega, ker obstaja nešteto načinov, na katere se ga da igrati. Prepričan sem, da Costa v tem trenutku v skoraj nobenem klubu (izjema je Simeonejev Atletico) ne bi igral vidnejše vloge. Ker je tako zelo specifičen. A pri Chelseaju dobro vedo, zakaj je pred ključnimi tekmami zanje najpomembnejše vprašanje, ali Costa lahko igra ali ne. In ne, tega se ne sprašujejo, ker bi se bali za gole. Igralcev, ki jih znajo dosegati, imajo ogromno. Costa pa je le en. In zato, bodite prepričani, vreden vsakega centa od 43 milijonov evrov. Tudi, ko ne zabije.
